Do kdaj lahko? Vse do smrti

Žal pa so družbeni predsodki močnejši od resnice. Vrsto tabujev pomaga rušiti specialistka ginekologije in porodništva, dr. Lucija Vrabič Dežman. Na mednarodnem simpoziju z naslovom Menopavzna medicina – Izzivi in rešitve, ki se je končal pred dobrim tednom, je predstavila izsledke raziskave o spolnem življenju pomenopavzalnih žensk v Sloveniji. Anonimno anketiranje kar 1800 posameznic je potekalo v 47 ginekoloških ambulantah po državi. Največ anketirank jim je uspelo pridobiti v Ljubljani (približno 37 odstotkov), sledijo gorenjska regija (približno 13 odstotkov) in drugi predeli Slovenije, ki so približno enako zastopani. Projekt je potekal pod naslovom Spregovorimo o spolnosti. Dr. Vrabič Dežmanova niza ključne razloge, zakaj so se lotili tovrstnega projekta: »Ženske bi lahko veliko težav v spolnosti rešile, če bi jih zaupale izbranim ginekologom. Procesi staranja, nekatere bolezni ali zdravila, razvade in življenjski slog pomembno vplivajo na spolnost. Ženske je velikokrat o tej temi sram spraševati, tako da bi morali biti prav ginekologi tisti, ki bi jih spodbudili, da spregovorijo o težavah. Ta tema po navadi ostaja tabu, ker se ginekologi več ukvarjamo z drugimi, morda v tistem trenutku pomembnejšimi težavami z vidika zdravja, zanemarimo pa vidik kakovosti življenja. Želeli smo preveriti, koliko so Slovenke v resnici spolno aktivne po menopavzi in ali smo zanje primerni partnerji za pogovor o tej temi. Na osnovi tega jim lahko pomagamo dvigniti kakovost njihovega spolnega življenja na višjo raven.«

Znanstvenice to počno najredkeje

Po končnih izsledkih je kar 80 odstotkov Slovenk, starih od 49 do 63 let, spolno aktivnih. Kliše, da imajo formalno manj izobražene ženske pogosteje spolne odnose, drži le delno. »Višje izobražene imajo večjo željo po spolnosti, vendar je vprašanje, kako se uresničuje. Odstopanja se pokažejo pri najvišje izobraženih ženskah, kot so magistrice in doktorice znanosti. Te kažejo največjo željo po spolnosti in hkrati najmanjšo realizacijo. Ženske z osnovno in s srednjo šolo pa v primerjavi z višje izobraženimi posameznicami vendarle ne izstopajo niti po pogostosti spolnih odnosov niti po želji po spolnosti,« razloži naša sogovornica. Poda tudi presenetljivo dognanje, da število spolnih odnosov in zadovoljstvo z njimi nista odvisni od tega, ali je posameznica kadilka ali nekadilka: »Na vzorcu 20 odstotkov kadilk, 20 odstotkov nekdanjih kadilk in 60 odstotkov nekadilk nismo našli nikakršnih odstopanj. Tudi ne pri ženskah s kroničnimi obolenji, kot so sladkorna bolezen in bolezni ščitnice. Zmanjšano željo po intimnosti in manj pogoste spolne odnose smo zaznali le pri ženskah, ki jemljejo antidepresive in pomirjevala.«

Ključna tudi partnerjeva voljnost

Po besedah dr. Vrabič Dežmanove se povečana spolna želja in aktivnost kažeta tudi v skupinah žensk, ki so telesno aktivne večkrat na teden. Tako slovenska raziskava kot druge analize, narejene po svetu, dokazujejo, da z leti pogostost spolnih odnosov pri ženskah upada, kar je glede na zmanjševanje hormonov razumljivo. Posameznice, ki še imajo menstruacijo, čutijo večjo željo po seksu. Eden od poglavitnih znakov staranja ženske, upadanja hormonov ter s tem zmanjšane želje po spolnosti je suha nožnica. Ne smemo zanemariti tudi vloge partnerja in njegovega zdravstvenega stanja ter pripravljenosti na seks. Tega vprašanja v slovensko anketo niso vključili. Naša sogovornica pa je prepričana, tudi glede na raziskave v tujini, da sta prav partner in njegova voljnost eden od ključnih dejavnikov pri tem, kako pogosti so spolni odnosi.

Brez želje ni potrebe

Dr. Vrabič Dežmanova naznani še en zanimiv podatek: pogostost spolnih odnosov ni odvisna od tega, katerega stanu je posameznica: »Med poročenimi ali tistimi v zunajzakonski skupnosti in tistimi, ki so uradno samske, tudi ločene in vdove, vendar so navedle, da spolnega partnerja imajo, glede na pogostost spolnih odnosov ni odstopanj. Sedemintrideset odstotkov uradno samskih žensk ima spolnega partnerja in se spolnim odnosom predajajo enako pogosto kot vezane. V skupini samskih žensk, ki pa nimajo spolnega partnerja, je spolna želja manjša kot pri drugih. Partnerja nimajo, ker ga zaradi manjše spolne želje tudi ne iščejo.«

Stran s predsodki

Dobljeni izsledki vseslovenske raziskave po prepričanju naše sogovornice kažejo, da bi morali ginekologi do svojih pacientk gojiti še bolj proaktiven odnos: »To pomeni žensko z uvodnimi vprašanji spodbuditi, da spregovori tudi o morebitnih težavah pri spolnih odnosih. Zdravniki lahko pomagamo, vendar moramo prej izvedeti za težave. Nekatere še vedno mislijo, ker so stare ali starejše, da zato ne smejo imeti več spolnih odnosov, da se ne spodobi. Sprašujejo, ali je sploh normalno, da še seksajo, saj prijateljice pravijo, da ni. To so goli predsodki iz zunanjega sveta. Večina ne ve, da so redni in kakovostni spolni odnosi najbolj pomembni za zdravje. Statistično potrjeno je, da pari, ki so spolno aktivni tudi v pozni starosti, živijo bolj srečno, bolj zdravo in dlje.«

Ženska težavo lažje reši

Prav zato je toliko bolj smiselno izkoristiti možnosti za izboljšanje spolnosti tudi v zrelih letih. Denimo pri zdravljenju suhe nožnice, zaradi katere so lahko spolni odnosi boleči in neprijetni, imamo pri nas na voljo več možnosti, od lokalnega estrogenskega zdravila do naravnih lubrikantov. Tudi pri zmanjšani želji lahko ginekologi ženski pomagajo z nadomestnim hormonskim zdravljenjem, s primernim načinom življenja pa lahko veliko naredi tudi sama. Dr. Vrabič Dežmanova poudari, da ženske težave v spolnosti rešujejo lažje kot moški. Do katere starosti pa si sploh lahko privoščimo spolnost? »Starostne omejitve ni. Vse do smrti,« je prepričana naša sogovornica.