Kdo smo, ko ne živimo več za druge? To se v podnaslovu knjige Od pridnosti k pristnosti sprašuje psihoterapevtka dr. Saša Krajnc in nas opominja, naj razmislimo, kakšni motivi nas vodijo, da se trudimo biti čim bolj pridni.

Galerija
Saša Krajnc: FOTO: Saša Kovačič in Martina Zaletel
Zakaj ste se odločili raziskovati prav pridnost in kaj ste o tej besedi ugotovili novega?
Na pragu dvajsetih let sem se zavedela, da pravzaprav ne vem, kdo sem, ko od sebe odštejem vse svoje vloge. Občutila sem tesnobo in globoko odtujenost od sebe. Spraševala sem se, kaj delam narobe, čeprav sem pridna in se nenehno trudim delati vse prav.
Po mojih ugotovitvah se v podobni situaciji znajde mnogo žensk, vzgojenih v pridnost. Pridna ženska nenehno gara in si odreka skrb zase, da bi poskrbela za druge. Potrebe drugih postavlja na prvo mesto. Poskuša jim ugajati in jih osrečevati. Vse poskuša ...