Emonci poznali recepte Apicija

Po skromnem zajtrku, kot razlaga mag. Bernarda Županek iz Mestnega muzeja, je sledilo darovanje hišnim bogovom, potem pa odhod na forum – glavni trg, kjer so poleg raznovrstnega javnega življenja tudi kupovali živila. V amforah so v Emono potovali vino, olje, oljke in ribje omake, od katerih je bil najbolj cenjen in tudi najdražji garum. Poleg teh so uvažali ostrige in posušene datlje in dišave. Na emonskem trgu so se stojnice šibile tudi pod cenjenimi domačimi živili, ki so jih pridelali v zaledju mesta: medom, maslom, jajci, mesom, nasoljenim zeljem, jabolki, hruškami, orehi, kostanji in gobami.

Priljubljena rimska hrana je bila začinjena

Običajno popoldne so Emonci obiskali mestne terme, potem pa je bil zvečer na vrsti glavni obrok, cena, pri premožnejših gostija s sodelavci, sorodniki in prijatelji. Priljubljena rimska hrana je bila začinjena, prelita z zapletenimi omakami in oslajena z medom. Za predjed so največkrat postregli z jajci, med gostijo so pili z vodo razredčeno vino.

Glavna hrana prvih Rimljanov je bil puls – žitna kaša iz prosa in pire. Pozneje se je iz pulsa razvila polenta. Kruh je bil vse do začetka našega štetja za ubožne prebivalce skoraj nedosegljivo razkošje. V Emoni so pekli posebne kruhke za razne slovesne priložnosti. To dokazujejo različni glinasti modeli okroglih oblik s podobami božanstev (Minerva, Izida).

Meso so znali pripravljati na številne okusne načine

Zelo cenjena sta bila šunka in pršut, pripravljali pa so tudi vse vrste perutnine, predvsem kokoši, kopune in gosi. Divjačino so zelo cenili, zlasti še meso divje svinje pa tudi srnjad in jelenjad. Od divjih rac so pojedli samo prsi in možgane. Zelju so pripisovali zdravilno moč. Jedli so še koprive in neke vrste artičoke ter slezovec. Zelenjavo so uživali podobno kot danes Italijani, največkrat kot špinačo ali kuhano. Priljubljena zelenjava je bil bob, ki so ga jedli surovega ali pa kuhanega v juhi.

Začimbe iz daljnih dežel so imele vrednost zlata

Rimljani so v kuhinji uporabljali večino živil, sadežev in začimb, ki jih pozna Italija še danes, razen krompirja, paradižnika, koruze, fižola in kakava. Začimbe iz daljnih dežel so imele takrat vrednost zlata. Predvsem velika je bila poraba popra. Skoraj vsem jedem so pri kuhanju izboljševali okus z dodajanjem vina.

Enotni omaki garum in likvamen so prelili čez vsako jed. Nobena ni bila dovolj okusna in popolna, če ni imela še močno začinjene dišeče omake, ki je tako prekrila prvotni okus. Značilnost vseh rimskih omak je bila sladko-kisla kombinacija.

Najdbe pričajo, da so bile glavne sestavine prehrane emonskega meščana govedina, svinjina, perutnina, ribe in divjačina, med njimi so bili divji prašič, jelen, konj, ovca, kozliček, medved, srna. O prehrani preprostih ljudi in nasploh je zelo malo pričevanj. Njihov položaj in prehrano lepo označuje napis na oljenki, najdeni na Ptuju: Vino, kruh in redkvica, revežu večerjica.

V enem izmed emonskih grobov iz 1. stoletja n. š. so arheologi našli posodje za celoten obed: skledo za meso, pečatne skodelice za začimbe ali priloge, steklenice za vino in stekleno zajemalko.

Emonci so poznali tudi recepte slavnega Apicija in jedli njegove specialitete, o čemer pričajo ostanki polžev in školjk, zlasti ostrig iz grobov iz obdobja prvih dveh stoletij n. š., ki so jih prilagali kot popotnico v onstranstvo.