Ena najpogosteje zamolčanih težav

Urinska inkontinenca je težava, ki prizadene širok spekter prebivalstva, zlasti starejše ljudi. Od leta 2002 je po definiciji Mednarodne zveze za inkontinenco opredeljena kot vsako nehoteno uhajanje urina. Nova definicija je nadomestila starejšo, po kateri je šlo za uhajanje urina, ki je posamezniku povzročalo socialni oziroma higienski problem in ki ga je bilo mogoče objektivno dokazati.

Z leti pogostejša

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ima približno 30 odstotkov žensk, starih med 45 in 50 let, težave z urinsko inkontinenco, pri ženskah, starejših od 65 let, doseže delež skoraj 50 odstotkov, po 70. letu pa naraste na 56 odstotkov. Pri moških je pojavnost manjša, a v starejši populaciji še vedno dosega do 32 odstotkov.

Po ocenah Evropskega združenja za urologijo in drugih organizaciji se do 50 milijonov Evropejcev sooča z eno od njenih oblik.

Številke opozarjajo na pomemben zdravstveni izziv, povezan s staranjem družbe, na drugi strani pa inkontinenca, kljub temu da nastaja tudi kot simptom kroničnih bolezni, stanj po porodu in poškodb medeničnega dna, ostaja ena najpogosteje zamolčanih težav.

Domneva se, da kar 70 odstotkov žensk s hudo obliko ne poišče pomoči, največkrat zaradi sramu, občutka krivde ali prepričanja, da gre za neizogiben del staranja.

Najpogostejša je stresna inkontinenca

Poznamo več vrst inkontinence. Najpogostejša je stres­na inkontinenca. Pri njej urin nenadzorovano uhaja pri napenjanju ali naporu, med smehom, kihanjem ali kašljanjem. Pojavlja se predvsem pri ženskah, vendar tudi moški niso izvzeti.

Inkontinenca prepolnega mehurja oziroma prelivna ali pretočna inkontinenca je pogostejša pri moških, saj je povezana s povečano prostato. Kaže se kot tiščanje na vodo, pri čemer urin kljub močnemu pritisku odteka le po kap­ljicah. Zaradi nepopolnega praznjenja mehurja njegova vsebina med gibanjem nenad­zorovano uhaja.

Urgentna inkontinenca je nenadna, močna potreba po uriniranju, ki jo je težko zadržati, mešana je kombinacija stresne in urgentne.

Ob urinski poznamo še fekalno inkontinenco: nezmož­nost nadzora nad odvajanjem blata, ki prizadene tako moške kot ženske.

Kaj jo povzroča?

Vzroki so različni, odvisni tudi od spola in zdravstvenega stanja. Eden najpogostejših dejavnikov tveganja so oslab­ljene mišice medeničnega dna, kar je pogosto posledica nosečnosti, poroda ali menopavze.

Naslednji pomemben dejavnik so starostne spremembe, saj se s staranjem zmanjšujeta prožnost tkiv in moč mišic, tudi tistih medeničnega dna, kar lahko vodi v težave z nadzorom nad delovanjem mehurja.

Velikokrat gre za posledico nevrološke bolezni, kajti stanja, kot so možganska kap, parkinsonova bolezen ali multipla skleroza, vplivajo na živčevje, ki sodeluje pri nadzorovanju mehurja.

Nezmožnost nadzorovanja mehurja je lahko povezana tudi s čezmerno telesno težo, saj se poveča pritisk na mehur in medenične mišice, in kirurškimi posegi, kot je odstranitev prostate pri moških.

FOTO: Gettyimages

Zgodnje ukrepanje je ključno

Treba je vedeti, da inkontinenca ni neizogiben del staranja. Obstajajo učinkovite možnosti preventive in zdravljenja, med katere spadajo vaje za krepitev mišic medeničnega dna, spremembe življenjskega sloga in v nekaterih primerih tudi kirurški posegi. Pripomočki za inkontinenco so lahko učinkoviti, če so pravilno izbrani in se ustrezno uporabljajo.

Zgodnje iskanje pomoči in pravilno ukrepanje je koristno v več pogledih, saj stanje med drugim negativno vpliva na socialne stike, kajti pogosto povzroča zadrego in zmanjšuje samozavest. Zaradi strahu pred uhajanjem urina ali vonjem se lahko ljudje začnejo izogibati družabnim dogodkom, potovanjem, šport­­nim dejavnostim ali celo običajnim vsakodnevnim opravkom.

Ozaveščanje in odprava stig­me je prvi korak k izboljšanju kakovosti življenja prizadetih. Inkontinenca ni zločin, temveč pogosta težava in prizadeti si zaslužijo podporo ter spoštovanje.

Prav 14. september, dan inkontinence, je namenjen zmanjševanju stigme in z njo povezanih tabujev.