
Manca in Rok Vovko. Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik

Foto: Dejan Javornik









Anton in njegova, na žalost lani preminula žena Marina Vovko, sta gostilno sredi dolenjske idile, nad pravljičnim Otočcem – v tamkajšnji restavraciji je on nabiral izkušnje – odprla leta 1977. Toda notranjost preveva duh veliko starejših časov, gostje jedo s parketa, ki je nekdaj prekrival tla gradu Podsreda, pa ga je Anton dal mizarju vdelati v mize. Tudi talne ploščice, zlizan častitljiv bobrovec, je s tamkajšnje strehe, torej štiristo let star. In približno toliko let šteje kamnit portal, tega je pa Anton Vovko z drugega, Machovega gradu na Velikem Slatniku, ki ga ni več, rešil pred pozabo. Tradicija je zaščitni znak te družinske gostilne, ki jo zdaj vodi sin Rok, ob stalni pomoči žene Mance.
Pogoj za resnično tradicionalno kuhinjo so domače, lokalne sestavine. Kar pomeni, da je kuhinja nujno sezonska. Kako pa so jedli včasih? I, kar je pač raslo na vrtu, in kar se je za užitno prepoznalo v gozdu. Zato pri Vovku v tem zgodnjem pomladanskem obdobju po začetnem aperitivu, penini iz bližnje kartuzije Pleterje, na mizo postavijo čemaževo juho s skutnimi žličniki, in je s čemažem nadevan tudi ajdov žep, ta je še pospremljen z domačo podgorjansko skuto, kremasto, da že malo spominja na rikoto. Pirino rižoto pa obogatijo z bljuščem, še eno divjo rastlino, ki raste v tem času. Podoben je divjim špargljem, spomladi užiten, jeseni, ko gre v cvet, pa strupen.
»Čemaž nabiram sam, bljušč mi prinese sosed Martin, on ve, kje so rastišča,« pove Rok. In Martin se rad izkaže, ne nazadnje je šefica Vovkove kuhinje Zdenka Jančar njegova žena... »V pomladi strežemo tudi gobe, marčnice, ampak letos jih je malo,« doda Rok.
Na glavne jedi pripravljata želodec še pate dimljene postrvi z marinirano rdečo peso in postrvjim kaviarjem, podčrta ga kozarec polsuhega Kernerjevega renskega rizlinga, ter tlačenka iz krškopoljskega prašiča, sicer dvakratna zmagovalka na tekmovanju kolin v Kostanjevici na Krki. Tlačenka se rima s sesekljano čebulo v bučnem olju in cvičkom iz domače kleti. Vinogradi Vovkovih se razprostirajo na Tolstem Vrhu, pri cerkvi sv. Roka.
Rateški žlinkrofi z repki potočnih rakov so naslednji krožnik, Šturmov sauvignon pa vino. Žlinkrofi so polnjeni s teletino, potočni raki pa čvrsti in aromatični, kljub temu da so gojeni. »Divje je prepovedano loviti, pa tudi ni jih dovolj za potrebe restavracije,« razloži Rok Vovko. Čeprav jim menda kakšen domačin še utegne nastaviti vršo, vaba so pa surova jetrca. Ampak ne tako mehka, kot so telečja, ki jih pri Vovku pripravljajo na žaru na naravno oglje. Ja, tudi oglje je lokalnega izvora, pripravlja ga že tretja generacija družine Žagar, kjer so doma mesarji in gozdarji. Kakor se pravilno reče, oglje kuhajo v kopah. Na telečja jetra na žaru položijo ocvrto čebulo, okus zaokroži barikirana modra frankinja Vrbanjka z belokranjske kmetije Šuklje. Ta žlahtna kapljica gre tudi k jagenjčkovim zarebrnicam, spet pečenim na žaru. »Jagenjčki so pač duh Bele krajine,« reče Rok Vovko. Sulec, kralj sladkovodnih rib, pa prihaja izpod Gorjancev, Goričarju menda ribiči niso dajali veliko možnosti, da mu bo uspelo z njihovim gojenjem. Pa mu je, sulce ima v zajetju, ki je v zavetju teme, svetloba jim ne dene dobro.
Tatarska ajdova kaša ob ribjem fileju je še ena lokalna znamenitost, potem ko jo je baron Žiga Zois k nam razširil iz Češke, so jo v drugi polovici prejšnjega stoletja začeli opuščati zaradi koruze, zdaj pa jo na teh koncih, v Dolenjem Vrhpolju, spet uveljavlja Anton Rangus. Ne samo okusna, še voda, v kateri se kuha, je zdrava po zaslugi flavonoidov, pomembnih naravnih antioksidantov.
Kosilo sklene Mančina hišna čokoladna torta z malinovo kremo, gostje ji rečejo še torta vredna greha, k njej gre Šturmov rumeni muškat, po penečem se začetku sladek konec.
Dobro je vedeti
00386 (0)73 085 603