Ideja za izlet: Obnovljeni grad spet sije (FOTO)

Slovenija je posejana s številnimi gradovi in še številnejšimi ruševinami. Nekateri od njih so mogočne starodavne zgradbe, a zanje le redkokdo ve.

Tokrat smo obiskali grad Pišece v Orliškem pogorju na Bizeljskem v občini Brežice. Sezidali so ga sredi trinajstega stoletja. Območje Bizeljskega je bilo nemirno mejno območje med Rimsko-nemškim cesarstvom in Ogrsko. Mogočna kamnita zgradba je bila tako prvotno namenjena obrambi meje. Prvotni lastnik je bila Salzburška škofija, ta je grad konec 16. stoletja prodala Inocencu Mosconu. Rodbina je imela grad v lasti do konca druge svetovne vojne, po njej je bila vsa Slovenija v ruševinah in ljudje so nujno potrebovali streho nad glavo. Grad so nacionalizirali in v njem je desetletja živelo skoraj 100 ljudi. Zadnji stanovalec je grad zapustil 1999. Grad Pišece je imel v nasprotju s številnimi drugimi, ki so v različnih fazah razpada, veliko srečo. Našel se je denar za obnovo in zdaj sije v svoji popolni, obnovljeni podobi. Danes ga upravlja Posavski muzej v Brežicah in v njem se izvajajo številni programi.

Grad stoji na manjši vzpetini sredi gozdov

Grad obiščemo po dostopni poti, ki vodi iz vasi nižje v pobočju. Sprehodimo se mimo dveh ribnikov. Njun nastanek ima versko in prehrambno podlago, podobne najdemo ob številnih drugih gradovih. Katoliška cerkev je namreč petek zapovedala kot postni dan, ko uživanje mesa ni bilo dovoljeno. Po nenavadni logiki ribe niso šteli za meso, in tako so nekdanji graščaki zapoved elegantno obšli.

Grad stoji na manjši vzpetini sredi gozdov. Tik pod njim je nekdaj stal angleški vrt, od katerega se je ohranilo več eksotičnih dreves, kot so sekvoje, katalpa, platane, gledičje in ginko.

Kot se za pravi grad spodobi, o njem krožijo številne pripovedke. Turki so ga imeli večkrat namen osvojiti, a jim ni uspelo. Uporni kmetje so ga napadli 1573., a se je grad izognil uničenju, saj so upornikom odprli vrata ter jih pogostili. Manj sreče je bilo leta 1661, ko so ga razdejali uporni okoliški podložniki.

Lastniki so bili različnega kova

Lastniki so bili različnega kova. Nepriljubljenega barona Hansa Jakoba Moscona so s pretvezo, da so naleteli na divje prašiče, zvabili na plan in ubili, njegovo ženo Elizabeto pa vrgli v smrt z grajskega stolpa. Drugačna sta bila Anton Albert Moscon, ki je bil strokovnjak za sadno drevje in pobudnik izobraževanja, in predzadnji lastnik Alfred Moscon, ki je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, župan v Pišecah in skrbnik ostarelih vaščanov.