

Razgled na Sabotin. FOTO: Janez Mihovec

Sveta gora je priljubljen cilj številnih obiskovalcev. FOTO: Janez Mihovec

Pogled iz doline FOTO: Janez Mihovec

Notranjost cerkve. FOTO: Janez Mihovec

Baročna cerkev. FOTO: Janez Mihovec





Nad Novo Gorico je ravnega sveta prav gotovo konec. Reka Soča priteče iz gora, steče skozi Kanalsko dolino in se pod Solkanom izlije na ravnico, ki sega do morja. Gorico obvladujejo kamnite gore, ki se dvigajo na severni strani mesta. To so Sabotin, Škabrijel in Sveta gora oziroma Skalnica. Prav slednja pritegne našo pozornost. Na 682 metrov visokem vrhu stoji stavba, ki pritegne naš pogled. To je božjepotna bazilika Kraljice Svetogorske. Kopico zgradb sestavljajo še frančiškanski samostan, restavracija, romarski dom, dom Tau in družinski center.

Legenda pravi, da je leta 1539 Urška Ferligoj, pastirica iz Grgarja, imela videnje, po katerem ji je Devica Marija naročila, naj ljudem reče, naj ji na tem vrhu zgradijo cerkev. Beseda je dala besedo in v naslednjih stoletjih je na vrhu zraslo mogočno svetišče, kamor so romali verniki od blizu in daleč. A mogočne zgradbe so novejšega datuma. Med prvo svetovno vojno je prav tu potekala soška fronta in na tem vrhu ter okoliških so potekali srditi boji med avstrijskimi in italijanskimi silami. Tako je celoten vrh prevrtan s kavernami, topniškimi položaji, rovi in okopi.

Lep del 20. stoletja je na vrh vodila vzpenjača, a o njej danes skorajda ni več sledi. Prav na vrh Svete gore se sicer da pripeljati z avtom, najlepša pot pa vodi iz Solkana. Iz centra naselja se sprehodimo pod obvoznico in nato prečno prek pobočij. Nekje na polovici poti prečkamo cesto, ki vodi proti Grgarju, nad njo je precej veliko parkirišče.

Na Sveto goro lahko pridemo po cesti, lahko pa tudi po markirani poti, ki vodi prek pobočij. Kakor koli že, po dveh urah zmerne hoje smo na vrhu, kjer nas pričaka veliko romarsko središče, z njegovega dvorišča pa razgled na nasproti Soče stoječi Sabotin in morje v ozadju, pa pogled na Julijske Alpe na severni strani, pa tudi na Banjško planoto in Trnovski gozd na vzhodu. Na Sveti gori skorajda nikoli nismo sami, saj je priljubljen cilj številnih obiskovalcev iz Nove Gorice, italijanske Gorice in številnih drugih. Obiskovalci so tako romarji ali planinci, največkrat pa kar oboji hkrati.