Imate kalcifikacijo ali pa sumite nanjo? Te informacije vam bodo prišle prav

Kalcifikacija sklepov je medicinski pojav, pri katerem se kalcijeve spojine odlagajo v mehka tkiva ali strukture sklepa, kot so tetive, sklepna ovojnica ali meniskusi. Gre za proces, ki ni zgolj naključna sprememba, ampak lahko povzroča različne klinične težave, vključno z bolečino, otekanjem in omejeno gibljivostjo.

Kalcifikacija se pogosto pojavlja v tetivah ramenskega sklepa, kjer nastane stanje, znano kot kalcinirajoča tendinopatija, ali pa se v sklepu odlagajo kristali kalcijevega pirofosfata, kar zdravniki prepoznajo kot obliko kristalnega artritisa.

Vzroki za kalcifikacijo niso povsem pojasnjeni, a medicinski viri prepoznavajo več dejavnikov, ki povečujejo tveganje za pojav. Starost je pomemben dejavnik, saj s staranjem tetive izgubljajo elastičnost, njihova mikrocirkulacija je omejena, kar povečuje možnost odlaganja kalcija. Ponavljajoče se obremenitve in mikro poškodbe tetiv, zlasti v ramenskem obroču, lahko prav tako sprožijo proces kalcifikacije, saj trajna napetost tetive povzroča majhne poškodbe celic in sprošča lokalno vnetje. Presnovne motnje, hormonske spremembe ali pomanjkanje magnezija lahko dodatno povečajo tveganje, prav tako dedni dejavniki. Pomembno je poudariti, da prehranski vnos kalcija nima neposredne povezave s kalcifikacijo, saj proces nastaja na celični in molekularni ravni.

Kalcifikacija se lahko kaže na več načinov. Pri tetivah se pogosto razvije dolgotrajna bolečina, ki se poslabša ob dvigu roke, obračanju sklepa ali pri vsakodnevnih opravilih, kot sta oblačenje ali umivanje las. Pri kristalnem artritisu je značilen nenaden napad, sklep postane otečen, vroč, boleč in omejeno gibljiv, pogosto prizadene koleno, zapestje ali druge velike sklepe, in lahko spominja na protin ali akutni artritis. V nekaterih primerih kalcifikati mirujejo in ne povzročajo simptomov, pri drugih pa proces razgradnje kalcija sproži vnetje, ki dodatno otežuje gibljivost in povzroča značilno togost prizadetega sklepa.

Pri tetivah se pogosto razvije dolgotrajna bolečina, ki se poslabša ob dvigu roke, obračanju sklepa, tudi oblačenju. FOTO: Stefanamer/Getty Images

Pravočasna diagnoza prepreči težave

Diagnoza kalcifikacije temelji na kliničnem pregledu in slikovnih metodah. Rentgenske slike omogočajo prepoznavo odloženega kalcija v tetivah in sklepih, medtem ko da ultrazvok natančnejši vpogled v mehka tkiva in lokalizacijo depozitov. Zdravnik mora hkrati izključiti druge vzroke bolečine in vnetja, kot so okužbe, protin ali druge vrste artritisa. Pri tem se pogosto uporabi tudi anamneza, ki vključuje trajanje simptomov, zgodovino poškodb in morebitne presnovne ali hormonske motnje.

Zdravljenje kalcifikacije je odvisno od intenzivnosti simptomov in lokacije depozita. Konservativne metode vključujejo protibolečinska in protivnetna zdravila, fizioterapijo za povečanje gibljivosti in zmanjšanje vnetja, injekcije kortikosteroidov, ultrazvočno vodeno razbijanje kalcifikatov in terapijo z udarnimi valovi. V redkih primerih, kadar te metode ne pomagajo, je potreben kirurški poseg. Pri nekaterih bolnikih se kalcinati sčasoma spontano razgradijo, kar pomeni, da bolečina mine in gibljivost sklepa se postopoma normalizira.

Kalcij se lahko odlaga v tetive in fascijo dlani. FOTO: Nadzeya Haroshka/Getty Images

Simptomi se razvijajo postopoma ali nenadoma, odvisno od velikosti in lokacije depozitov. V vsakem primeru je pomembno, da bolniki ne odlašajo z obiskom zdravnika, saj lahko pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje preprečita dolgotrajne težave, trajno omejeno gibljivost in povečano tveganje za sekundarne poškodbe sklepa ali tetive.