

Ni nujno, da se zaupamo strokovnjaku, tudi prijateljski pogovor pomaga. FOTO: Getty Images

Iz tira nas lahko spravi že jutranja vožnja v službo. FOTO: Getty Images

Umirjeno dihanje dela čudeže. FOTO: Fizkes/Getty Images



Neprijetno elektronsko sporočilo navsezgodaj, naporen dan v službi, telefon, ki nenehno zvoni, in kup obveznosti doma, ko bi človek končno izpregel. In ta grozni občutek, da je vsega preveč. Prav zato je vredno trenirati duševno odpornost, to je veščina, ki je sicer neotipljiva, a nam lahko zelo pomaga krmariti skozi kaotični vsakdan. Kajti življenje nas ne bo nehalo preizkušati, lahko pa poskrbimo, da bomo na izzive bolje pripravljeni. Duševna odpornost ne pomeni, da nas nič ne prizadene ali da smo ves čas mirni, ampak da se po stresu znamo ponovno zbrati, ohraniti nekaj razsodnosti in narediti naslednji korak.
In če ste mislili, da je duševna moč nekaj, kar so nam podarile vile rojenice, ni tako. Lahko jo namreč natreniramo, dobesedno, kot mišice, z majhnimi, vsakdanjimi navadami in vajami.

Ena najbolj uporabnih navad je preprosto vprašanje, ko nam začne dvigovati pokrov: Kaj je zdaj v moji moči? Ne moremo nadzorovati vedenja drugih ljudi, prometa, vremena ali tega, kar se je že zgodilo. Lahko pa vplivamo na svoje besede, vedenje in naslednjo odločitev. Če nas čaka neprijeten pogovor, ne vemo, kako se bo odzval sogovornik, lahko pa se pripravimo na to, kaj želimo povedati, in se odločimo, da bomo govorili mirno.
Če se je nabralo preveč dela, ne bomo rešili vsega naenkrat, zato izberemo eno nalogo in jo naredimo. In potem naprej, korak za korakom, na tak način se občutek nemoči spremeni v občutek nadzora. Pomagajo tudi majhni izzivi. Če se vedno izogibamo neprijetnim telefonskim klicem, težkim pogovorom ali stvarem, ki nas spravljajo iz cone udobja, strah pogosto samo raste. Če pa se takšnih nalog lotimo postopoma, dobimo pomembno izkušnjo: ni mi bilo prijetno, vendar sem zmogel.
Neprespani težje uravnavamo čustva in hitreje izgubimo potrpljenje.
Ko nas preplavi stres, pogosto želimo težavo rešiti takoj. Včasih je bolje najprej narediti premor. Odložimo telefon, sprostimo ramena in čeljust ter nekajkrat počasi vdihnemo in še nekoliko počasneje izdihnemo. Potem se odločimo, kako bomo ukrepali. Če še nismo povsem umirjeni, je včasih težave bolje celo prespati. Vsekakor pa je pomemben del procesa k duševni odpornosti gibanje. Tu se je najbolje držati splošnih priporočil glede vsakdanjega gibanja oziroma rekreacije, torej hoja, tek, kolesarjenje, vaje za moč, naravnost čudodelno je vrtnarjenje, kdor pač ima možnost. In ne pozabimo na spanec, ki je ključen za stabilno duševnost. Če smo neprespani, težje uravnavamo čustva, hitreje izgubimo potrpljenje in težje razmišljamo jasno.

Na to opozarja tudi nova raziskava, objavljena maja 2026 v reviji Nature Reviews Psychology. Avtorji ugotavljajo, da imajo dosedanji programi za krepitev odpornosti večinoma majhne do srednje učinke, zato predlagajo širši pristop: namesto ene same tehnike je bolj smiselno krepiti različne miselne, telesne in vedenjske procese, ki nam pomagajo obvladovati stres. Preprosto povedano: ni ene čarobne vaje. Pomembno je, da si postopoma ustvarimo vsakdan, ki nas podpira tudi takrat, ko postane naporno.
Ne gre zanemariti preventive. Duševne odpornosti ne gradimo šele takrat, ko se zgodi nekaj hudega, naj postane del vsakdana. Gremo na sprehod, čeprav bi najraje ostali na kavču. Zvečer pravočasno odložimo telefon. Vzemimo si nekaj minut tišine. Pogovorimo se z nekom, ki mu zaupamo. In zavestno odrinimo občutek, da bi morali biti ves čas učinkoviti. Sprehod brez telefona, glasba, knjiga ali pogovor niso izgubljen čas, ampak način, kako si napolnimo baterije.
Duševne odpornosti ne bomo zgradili z eno samo tehniko.