Izpoved Marije, ki je prebolela hudo bolezen: »Rak je prišel tiho, brez opozorila«

Marija (42) je mislila, da ima stvari pod nadzorom. Živela je aktivno, bila je večni optimist, a delo je pogosto potisnilo njeno zdravje na stranski tir. Potem pa je prišel trenutek, ki je njeno življenje obrnil na glavo – raka materničnega vratu so ji odkrili skoraj naključno. In to brez klasičnih opozorilnih znakov, je povedala za hrvaški portal Žena.

Pravi, da štiri leta ni šla h ginekologu, ker si je nenehno govorila »bom jutri«. »Ne zato, ker mi ne bi bilo mar, ampak ker je bilo vedno: delo, delo in spet delo,« je razkrila. Ko je končno zbrala pogum za pregled, jo je presenetilo, da »simptomov praktično ni bilo« – menstruacija redna, brez bolečin, brez vnetij. Edino, kar se je občasno pojavilo, je bila krvavitev med spolnim odnosom, a jo je sama povezovala s ciklusom in ji ni pripisala pomena. Diagnoza je udarila kot strela z jasnega. »Pap test je bil tako slab, da me je ginekologinja osebno poklicala, ker ni hotela, da bi izvid najprej prebrala sama,« je povedala. Nadaljnje preiskave so potrdile diagnozo: rak materničnega vratu, in to že v napredni fazi. Marija je priznala, da jo je to najbolj prestrašilo: »Če ne bi šla na redni pregled, sploh ne bi vedela, da imam raka. Telo mi ni dalo skoraj nobenega opozorila.«

HPV je poznala – okužbo so ji odkrili že v zgodnjih dvajsetih, zato je dolga leta hodila na redne kontrole. Nato se je, kot pravi sama, »zgodilo življenje«, tempo je povozil rutino in zdravje je zdrsnilo s seznama prioritet. »Ni bila stvar nevednosti. Mislila sem, da imam čas. A čas, ko gre za zdravje, ni ravno zaveznik,« je dejala. Ko je slišala diagnozo, se je najprej počutila, kot da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu. »Kot v čudnem filmu. Kimaš, poslušaš, a besede nimajo teže,« je opisala. Nato je udarila resničnost – strah, panika, občutek, da jo je nekdo »vrgel v luknjo brez dna«. Doživela je celo panični napad, dušenje in pritisk v prsih. Z diagnozo se ni sprijaznila čez noč: »To je proces. Mislim, da se s tem nikoli zares ne ‘sprijazniš’ – samo nehaš bežati in začneš boj.«

Razkrila, kaj jo je držalo pokonci

V najtemnejših dneh ji je največ pomenila opora doma. O možu Milanu govori neposredno: »Bil je moja skala.« Pravi, da jo je poslušal, miril, jo vračal v realnost, ko so jo misli vlekle na »temno stran«, in bil tam brez pogojevanja. Sama pa se je odločila, da bolezni ne bo skrivala: k njej je pristopila »brez sramu, brez skrivanja, s polno humorja«, ker je čutila, da bo tako lažje. Prelomnica je bila operacija. »Ni bil mačji kašelj,« je povedala naravnost, a dodala, da je že ob prebujanju vedela: »Preživela sem prvi krog.« Okrevanje ni bilo linearno – en dan se je počutila, kot da lahko premika gore, drugič je bilo vstajanje iz postelje »olimpijska disciplina«. A vsak najmanjši napredek je štela kot zmago. Ko je lahko, se je začela spet gibati, ker ji je to vračalo občutek nadzora. »V osmih do desetih mesecih po operaciji in obsevanju sem bila nazaj v fitnesu,« je dejala in poudarila, da ji je največ pomenilo, ko je spet zaigrala hokej in znova začutila, da ni izgubila sebe: »Šla sem skozi pekel, ampak ven nisem prišla zlomljena.«

Danes pravi, da je zadovoljna, in »na poti do sreče«, čeprav priznava, da so kontrole še vedno psihološki napor. Po petih letih je iz pregledov na šest mesecev prešla na letne, a pred izvidi jo še vedno zagrabi strah. Ko pridejo dobri rezultati, začuti »ogromno olajšanje in hvaležnost«. Njeno sporočilo je jasno in brez romantiziranja: »Nič ni pomembnejše od zdravja.« Ženskam polaga na srce, naj ne čakajo in naj pregledi postanejo pravilo, ne izjema. In še nekaj, kar je v njenem primeru odločilo največ: »Smeh, ljubezen in podpora ljudi okoli tebe so največje orožje.«