Juha iz divjega česna

Čemaž, Allium ursuinum, ki mu pravimo tudi divji česen, medvedji česen, kačji lek ali štrkavec, je priljubljena spomladanska zdravilna zel, po kateri pogosto posegamo tudi v kulinariki. Do 30 centimetrov visoka trajnica spada v rod lukovk. V Sloveniji raste skoraj povsod, najpogosteje v senčnatih bukovih gozdovih, sicer pa po vsej Evropi in zahodni Aziji. Zanj je značilen močan vonj po česnu, po čemer ga ločimo od dveh podobnih in zelo strupenih rastlin, šmarnice in podleska. Uporabni so vsi deli rastline, sezona nabiranja pa se začne marca. 

Za prehrano najpogosteje posegamo po čemaževih listih, ki imajo podoben okus kot česen, le nekoliko blažji. V primerjavi z bolj znanim bratrancem je čemaž bistveno bolj zdravilen. V tradicionalni medicini so ga uporabljali za lajšanje številnih tegob, predvsem za spodbujanje delovanja žlez, uravnavanja prebave in krepitev krvnega obtoka (niža nivo holesterola in krvni tlak). Odličen je pri najrazličnejših čistilnih dietah, denimo revitalizaciji prebavne cevi in čiščenju dihalnih poti. Učinkovit je tudi v boju z glistami, zato ne preseneča, da ga radi uživajo medvedi, ko se prebudijo iz zimskega spanja, da si očistijo želodec, črevo in kri. Priporočajo ga za zdravljenje najrazličnejših kožnih bolezni, kot so izpuščaji in lišaji, v zadnjem obdobju pa postaja cenjen tudi kot učinkovina zoper aterosklerozo.

Poln vitaminov

Čemaž povečuje splošno telesno odpornost, kot zdravilo ga še posebno priporočajo pri driski, kolikah, napenjanju, pomanjkanju apetita in za nižanje vročine. Spomladi nabrani listi vsebujejo veliko vitamina C in provitamin A, v čebulicah pa je opazno manj učinkovin. Krivec za značilni vonj je eterično olje, ki je podobno tistemu v česnu. Zaščitno in krepčilno moč mu daje tudi visoka vsebnost karotenoidov in flavonoidov, žveplova spojina pa je nosilec njegovega razkužilnega delovanja, zato ga lahko uporabljamo tudi za hitrejše celjenje ran.