Kadilci kašelj sprejmejo kot nekaj normalnega, a je lahko prvi znak tihe, nepopravljive okvare pljuč

Zdravila za kronično obstruktivno pljučno bolezen (KOPB) ni, lahko pa z zgodnjo diagnozo in ukrepanjem pomembno upočasnimo njeno napredovanje ter izboljšamo kakovost življenja. Svetovni dan zaznamujemo vsakega 19. novembra, letošnji, ki poteka pod geslom Zmanjkuje sape? Pomislite na KOPB., poziva k pravočasnemu prepoznavanju simptomov in pomembnim spremembam.

KOPB je resna kronična bolezen, ki napreduje in povzroča trajno, nepopravljivo poškodbo pljuč. Vsako leto zaradi nje po svetu umrejo več kot trije milijoni ljudi, število obolelih pa se zaradi staranja prebivalstva ter nenehne izpostavljenosti dejavnikom tveganja – predvsem tobačnemu dimu in onesnaženemu zraku – še povečuje. V zgodnjih stopnjah, ko so znaki še blagi, lahko prenehanje kajenja, redna telesna aktivnost in ustrezno zdravljenje pomembno upočasnijo napredovanje bolezni ter izboljšajo kakovost življenja.

Na bolezen običajno opozarjajo težko dihanje ob naporih, kronični kašelj in izkašljevanje, a ker se kadilci na kašelj pogosto navadijo, ga ne prepoznajo kot simptom bolezni. »Kajenje povzroči kar od 85 do 90 odstotkov primerov KOPB. Pri dolgoletnih kadilcih se bolezen razvije v 15–35 odstotkih primerov. Dobra novica pa je, da opustitev kajenja prinaša koristi na kateri koli stopnji bolezni. V zgodnjih fazah prepreči ali upočasni napredovanje, v poznejših pa zmanjša breme bolezni ter izboljša kakovost življenja in preživetje,« poudarja mag. Irena Šarc, dr. med., spec. pnevmologije s Klinike Golnik.​

Dejavniki tveganja

KOPB pogosto ostaja neodkrit. Študije kažejo, da je do 70 odstotkov obolelih odraslih neprepoznanih, deleži pa so v državah z nizkimi in srednjimi prihodki še višji. Neodkrita bolezen vodi do izrazitejših simptomov, slabše kakovosti življenja in zmanjšane produktivnosti.

Pomembno je, da zdravstveni delavci pri zgodnjem odkrivanju KOPB prepoznajo ključne dejavnike tveganja: izpostavljenost tveganjem (tobačni dim, onesnaženje zraka v gospodinjstvu in okolju, poklicna izpostavljenost prahu, kemikalijam in dimu), prezgodnji porod ali pogoste okužbe dihal v otroštvu ter genetska nagnjenost, kot je pomanjkanje alfa-1 antitripsina.

Tudi elektronske cigarete in vejpi niso varen nadomestek kajenju, svarijo strokovnjaki – njihovi aerosoli dražijo sluznico dihal, povzročajo kronično vnetje malih dihalnih poti in poškodbe pljučnih mešičkov. Pri KOPB to vodi v pogostejše poslabšanje simptomov, kot so kašelj, težko dihanje in akutna poslabšanja. Kadilec lahko izgubi tudi polovico pljučne funkcije, še preden zazna zadihanost, ko so pljuča že nepopravljivo okvarjena.

»Številni še vedno zmotno menijo, da je zasoplost naravni del staranja ali posledica slabe telesne pripravljenosti. Naša naloga je zato tudi ozaveščanje širše javnosti, da vsaka dolgotrajna zasoplost, kronični kašelj ali izkašljevanje sluzi zahteva dodatno diagnostiko. Poleg kajenja je pomembno zmanjšati izpostavljenost drugim tveganjem – onesnaženemu zraku, dimu pri kuhanju, prahu in delovnim nevarnostim. Medicinske sestre svetujemo o varnih načinih ogrevanja, prezračevanja in uporabe zaščitnih sredstev na delovnem mestu,« pove Mariana Paula Rezelj, predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pulmologiji pri Zbornici – Zvezi.

Zdravila ni

Čeprav zdravila za popolno ozdravitev KOPB ni, lahko boljše in hitrejše diagnosticiranje pomembno vpliva na zdravje bolnikov. Če kašelj traja več kot šest tednov ali se težka sapa ob enakem naporu stopnjuje izraziteje kot prej, je nujen obisk osebnega zdravnika. Ta po potrebi pacienta napoti k pulmologu, ki opravi teste pljučne funkcije in rentgensko slikanje pljuč.

Zdravljenje KOPB se v Sloveniji sicer nenehno izboljšuje, še sklene mag. Šarc: »Poleg standardnih terapij, ki vključujejo zdravila za lajšanje simptomov in zmanjšanje poslabšanj, bo za manjšo skupino bolnikov na voljo tudi biološka terapija, ki se je v zadnjem obdobju izkazala za koristno pri preprečevanju poslabšanja bolezni. Za vse bolnike pa je velik poudarek namenjen pljučni rehabilitaciji, ki združuje telesno vadbo, izobraževanje in psihosocialno podporo, s čimer bolnikom pomaga izboljšati telesno zmogljivost in kakovost življenja. V Sloveniji si prizadevamo povečati dostopnost pljučne rehabilitacije tudi na ambulantnem nivoju, kar bi omogočilo več bolnikom, da se vključijo v programe za obvladovanje bolezni in ohranjanje aktivnega življenjskega sloga.«