Kako pomagamo nezavestnemu: če ne ali lovi sapo, moramo pomisliti na srčni zastoj

Nezavest je življenje ogrožajoče stanje, saj ob nepravilnem ukrepanju lahko vodi v zastoj dihanja. Najpogostejši vzroki za izgubo zavesti so poškodbe, hipoglikemija (nizek krvni sladkor), zastrupitve (alkohol, droge, zdravila), epileptični napad, možganska kap, pomanjkanje kisika (zastrupitve s plini), šok, dehidracija, nizek krvni tlak.

Če dihanja ni, takoj začnemo oživljati

Najprej se prepričamo, da lahko do človeka varno pristopimo. Ne smemo se izpostaviti prometu, električnemu toku, ognju, dimu ali drugim nevarnostim. Osebo nato glasno nagovorimo in jo previdno primemo za ramena. Vprašamo jo: »Ali ste v redu? Me slišite?« Če se ne odzove, glasno pokličemo na pomoč. Sprostimo dihalno pot tako, da glavo nežno nagnemo nazaj in dvignemo brado. Nato največ deset sekund opazujemo prsni koš, poslušamo dihanje in poskušamo na licu začutiti izdihani zrak.

Največja nevarnost je, da nenavadne, počasne in glasne vdihe zamenjamo za normalno dihanje. Človek ob srčnem zastoju lahko hlasta za zrakom, smrči, hrope, stoka ali diha v dolgih presledkih. Temu pravimo agonalno dihanje. Nezavestna oseba, ki tako diha, potrebuje oživljanje.

Pomembno je, da nas ne zagrabi panika. FOTO: Science Photo Library/Getty Images

Če je oseba nezavestna, vendar normalno diha, pokličemo 112 in jo namestimo v stabilni bočni položaj. Tako dihalna pot ostane odprta, ob morebitnem bruhanju pa je manjša nevarnost, da bi želodčna vsebina zašla v dihala.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) opozarjajo: »Otroku z moteno zavestjo ne dajemo ničesar piti.« Svetuje tudi, da ga »namestimo v stabilni bočni položaj in opazujemo dihanje«. Če preneha dihati, moramo takoj začeti temeljne postopke oživljanja. Enaka previdnost velja pri nezavestnem odraslem.

Ostati moramo preudarni, mirni in prisebni ter zavarovati poškodovanca in sebe

Ob osebi ostanemo do prihoda reševalcev. Ves čas preverjamo, ali še vedno normalno diha. Ne posedamo je, ne postavljamo na noge in je ne polivamo z vodo. Prav tako ji ne ponujamo kave, sladkorja, alkohola, zdravil ali česar koli drugega, kar bi lahko pogoltnila in vdihnila.

Telefon nastavimo na zvočnik in pokličemo 112. Dispečer nas bo vodil skozi postopek. Če je v bližini še kdo, naj poišče avtomatski zunanji defibrilator oziroma AED.

Pokleknemo ob prsni koš. Dlan položimo na sredino prsnega koša, drugo dlan čez prvo in prepletemo prste. Z iztegnjenimi rokami pritiskamo navpično navzdol. Pri odraslem naj se prsni koš ugrezne od pet do šest centimetrov, stise pa izvajamo od 100- do 120-krat na minuto.

Dlan položimo na sredino prsnega koša, drugo dlan čez prvo in prepletemo prste. FOTO: 28082550/Getty Images

Če smo usposobljeni in pripravljeni izvajati umetno dihanje, po 30 stisih prsnega koša izvedemo dva vpiha. Če umetnega dihanja ne znamo ali ga ne želimo izvajati, neprekinjeno izvajamo vsaj stise prsnega koša. Najslabše je, da zaradi strahu ne storimo ničesar. Oživljamo, dokler oseba ne začne normalno dihati, dokler nas ne zamenjajo reševalci ali dokler fizično ne zmoremo več.