Kako tiktaka 
naša biološka ura

Kaj je tisto, kar v našem telesu povzroči, da se celice nehajo deliti in začenjajo odmirati? Kje je notranja ura, ki nam tiktaka, in kako bi jo lahko uravnavali? Je staranje mogoče upočasniti? Na vsa ta vprašanja poskuša odgovoriti mnogo znanstvenikov.

Že nekaj časa vedo, da je naša biološka ura odvisna tudi od drobcenih končičev celic. Vsa bitja na planetu Zemlja imajo dedni načrt zapisan v molekuli DNK (deoksiribonukleinska kislina), ki ima obliko dvojne vijačnice. V vsaki celici imamo približno dva metra DNK, spravljene v kromosomih, ki jih ščitijo posebni živčni končiči, imenovani telomere. Raziskave so pokazale, da njihova dolžina odločilno vpliva na delitveno sposobnost celic; kratka telomera tako pomeni, da se bo celica kmalu nehala deliti. Pri kritični meji se sproži mehanizem, ki prepreči deljenje; celica tako odmre.

Dolžina ni odločilna

Znanstveniki poskušajo že več kot pol stoletja ugotoviti, kakšna je vloga telomere v celici. Leta 2009 so Elizabeth Blackburn, Carol Greider in Jack Szostak za svoje raziskave dobili Nobelovo nagrado. Njihova odkritja (pojasnili so, kako delujejo telomere, našli pa so tudi encim, ki jih podaljšuje) so veliko prispevala k razumevanju temeljnih mehanizmov delovanja celice, s tem pa tudi k zdravljenju rakavih obolenj. Zdaj pa so se pojavile nove ugotovitve.

Objavili so jih italijanski raziskovalci, ki jih vodi Fabrizio d'Adda di Fagagna. Njihov članek v reviji Nature Cell Biology lahko strnemo v ugotovitev, da dolžina telomer najverjetneje ni odločilna, ampak se jim zdi bolj pomembna celovitost živčnih končičev. Ugotovili so namreč, da se starajo tudi celice, pri katerih se telomere niso skrajšale – ohranjanje telomer torej še ne pomeni ohranjanja mladosti.

»Če odštejemo izredne dogodke, kot je na primer izpostavljenost raznim škodljivim sevanjem, je treba razloge za staranje in odmiranje celic iskati v samih celicah. Že prosti radikali lahko poškodujejo dvojno vijačnico; za našo DNK velja, da je nenehno ogrožena, a se tudi nenehno obnavlja,« pravi Fabrizio d'Adda di Fagagna.

Alarm v celicah

Kadar so celice ogrožene ali poškodovane, se sproži vrsta alarmov in v DNK se začne izjemno živahna dejavnost. Ko so znanstveniki opazovali, kje vse se sprožajo alarmi in kaj se dogaja v DNK, so opazili, da ostajajo določeni predeli, kjer se poškodovani deli ne obnavljajo. Med njimi so tudi telomere. »Poškodbe v notranjosti kromosoma so najusodnejše, zato tam nemudoma steče 'reševalna akcija', medtem ko ti impulzi do obrobja celic očitno ne pridejo. Domnevamo, da zaradi tega, ker bi sicer lahko nastala zmeda, ki bi lahko vodila do mešanja kromosomov, to pa bi lahko ogrozilo celotno DNK. Morda je to cena, ki jo moramo plačati, da ne pride do zmešnjave, ki bi naredila še več škode,« eno izmed možnih razlag ponudi Fabrizio d'Adda di Fagagna.