Kalcifikacija sklepov ni enaka artrozi, najbolj značilen znak je bolečina

Kalcifikacija je nalaganje kalcijevih soli v tkivih, denimo v tetivah, sluznih vrečkah ali drugih obsklepnih strukturah. Najpogosteje prizadene predel rame in povzroči kalcinirajoči tendinitis ali kalcifična tendinopatijo. V tem primeru kalcijeva sol povzroči vnetje in mehansko draženje v ramenskem prostoru.

Kalcifikacija sklepov ni enaka artrozi. Artroza pomeni obrabo sklepnega hrustanca in spremembe v sklepu, medtem ko je kalcinirajoči tendinitis odlaganje kalcija v tetivi. Včasih se pri obrabi sklepov pojavijo tudi kostni izrastki ali druge spremembe, vendar to ni isto kot klasična kalcinacija tetive. Pri drugem stanju, imenovanem hondrokalcinoza ali CPPD, se kristali kalcijevega pirofosfata nalagajo v sklepnem hrustancu in lahko povzročajo napade vnetja, podobne putiki.

Zdravnik lahko težavo potrdi z ultrazvokom. FOTO: Kobus Louw/Getty Images

Simptomi

Najpogostejši znak je bolečina, ki je lahko nenadna, ostra in zelo močna. Pri kalcinaciji v rami se pogosto pojavi tudi omejena gibljivost, težje dvigovanje roke, bolečina ponoči in težave pri spanju na prizadeti strani. Bolečina in okorelost se pogosto vračata, lahko trajata en do dva meseca in sta pogosto hujši ponoči. Kalcijevi depoziti niso vedno boleči, tudi kadar povzročajo bolečine, pa se lahko pri nekaterih spontano umirijo.

Kalcifična tendinopatija lahko poteka v več fazah. Kalcijeva odloga je lahko nekaj časa prisotna skoraj brez težav, nato pa se ob vnetnem odzivu telesa začne razgrajevati oziroma resorbirati. Prav ta faza je lahko najbolj boleča, saj se tlak v tetivi poveča, okoliško tkivo pa se vname. Zato se pri nekaterih bolnikih bolečina pojavi nenadoma, brez poškodbe ali očitnega sprožilca, in je lahko izrazito močnejša kot pri običajni preobremenitvi rame. Kljub temu se pri delu bolnikov kalcinacija sčasoma zmanjša ali celo izgine, zato zdravljenje ni vedno operativno, ampak je najprej usmerjeno v umirjanje bolečine, ohranjanje gibljivosti in postopno vračanje funkcije.

Po zdravljenju gibanje začnimo počasi. FOTO: Klaus Vedfelt/Getty Images

Vzrok, zakaj se pri nekaterih kalcijeve soli nalagajo, pri drugih pa ne, ni znan. Pogosto se težave pojavijo v srednjih letih, zlasti pri ženskah, ter osebah z nekaterimi presnovnimi ali hormonskimi težavami. Kalcinacijo se lahko potrdi s slikanjem, najpogosteje z rentgenom, ultrazvokom ali magnetno resonanco.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od bolečin, velikosti odloge, lokacije in tega, koliko težava omejuje gibanje. Pri blažjih težavah zdravniki pogosto začnejo s protibolečinskimi in protivnetnimi zdravili, hlajenjem, razbremenitvijo in vajami oziroma fizioterapijo.

Pri rehabilitaciji je pomembno, da bolnik sklepa ne varuje predolgo in ga hkrati ne obremenjuje čez bolečino. Popolno mirovanje lahko poveča okorelost, prehitro ali premočno razgibavanje pa lahko bolečino poslabša. Vaje so zato praviloma postopne: najprej so namenjene ohranjanju gibljivosti, pozneje pa krepitvi mišic, ki sklep stabilizirajo. Če se bolečina pri vajah stopnjuje ali gibljivost ne napreduje, je smiseln pregled pri zdravniku oziroma fizioterapevtu, ki lahko program prilagodi stanju bolnika.

Če so bolečine hujše ali vztrajajo, pridejo v poštev injekcije kortikosteroidov, udarni valovi, ultrazvočno vodena punkcija oziroma izpiranje kalcinacije in v redkejših primerih operativno zdravljenje.

Pregled je potreben, če je bolečina močna, če traja več dni, če ni mogoče normalno premikanje sklepa, če se bolečina ponoči stopnjuje in zahtevajo protibolečinska zdravila. Nujnejša obravnava je potrebna, če se pojavijo izrazita oteklina, rdečina, vročina, poškodba, nenadna nezmožnost premikanja sklepa ali znaki okužbe.