Ko postanejo ljudje bolj osamljeni, se za družbo obrnejo na umetno inteligenco

S pojavom svetovnega spleta, nato pa še z razvojem mobilnega telefona in družbenih omrežij se je zdelo, da bodo ljudje med seboj še bolj povezani. Pa je res tako? Različne raziskave kažejo, da ne. Marca letos so avtorji članka Drsimo v tišino? Vsako leto na dan izgovorimo 300 besed manj v reviji Perspectives on Psychological Science izpostavili svoje ugotovitve pri analiziranju obnašanja več kot 2000 udeležencev, starih od deset to 94 let, ki so s seboj nosili prižgan snemalnik. Med letoma 2005 in 2019 so vsako leto v povprečju izgovorili 338 manj besed na dan. »To nas je presenetilo,« je dejala Valeria A. Pfeifer z Oddelka za psihologijo in svetovanje na univerzi v ameriški zvezni državi Misuri. »Številka 338 izgovorjenih besed na dan se ne zdi veliko. Vsako leto pa se sešteva. Tako smo izgubili 28 odstotkov govorjenih pogovorov. To je v bistvu tretjina manj od tega, kar smo imeli.«

Družbena omrežja nas lahko delajo osamljene. FOTO: Bitsandsplits/getty images

Strokovnjakinja v pogovoru za spletni portal ameriškega Združenja za psihološke znanosti (APS) domneva, da je prav uporaba tehnologije vzrok za tako velike spremembe. Namesto da bi se s sodelavci ali prijatelji pogovarjali v živo ali prek telefona, raje uporabljamo kratka SMS-sporočila ali druge aplikacije za sporočanje. To pa seveda lahko vpliva tako na socialne stike kot na psihično počutje. »Menimo, da natipkani pogovori niso kakovostno ali količinsko enaki govorjenim pogovorom,« je dejala Pfeiferjeva. »Pri tem gre za čustveno-psihološki vidik dobrega počutja. Pri pogovorih iz oči v oči se gradi zaupanje, odnos in tako naprej, kar se pri natipkanih pogovorih ne zgodi v enaki meri.« Dodala je, da morda zaradi tega tudi prispevamo k širši krizi duševnega zdravja. »Več pogovorov je povezanih z večjim psihološkim blagostanjem, zato manj pogovorov zelo verjetno pomeni nižje psihološko blagostanje, kar bi lahko bilo povezano z epidemijo osamljenosti, s katero se trenutno soočamo.« Hiter razvoj umetnointeligenčnih klepetalnih robotov vse to, kot meni raziskovalka, še poslabša. Pri njih so namreč prisotne vse pomanjkljivosti tipkanih pogovorov, poleg tega pa še neverjetna prijaznost in ustrežljivost. »Vse skupaj je optimizirano za ustvarjanje pozitivne družbene angažiranosti, hkrati pa to ni tista prava, ki jo imate v govorjenem pogovoru,« je razložila.

Pri pogovorih iz oči v oči se gradi zaupanje, odnos. FOTO: Getty Images

Učinke pogovorov s klepetalnimi roboti sta za članek iz letošnjega leta v reviji Psychological Science preučevala Elizabeth Dunn, profesorica psihologije na Univerzi v Britanski Kolumbiji, in njen podiplomski študent Dunnigan Folk, zdaj podoktorski raziskovalec na Univerzi v Pensilvaniji. »Ko ljudje postanejo bolj osamljeni, se zdi, da so bolj nagnjeni k temu, da se za družbo obrnejo na umetno inteligenco. Ta del je za ljudi zelo intuitiven,« je za APS dejala Dunnova, ki je v drugi raziskavi, prav tako opravljeni letos, ugotovila, da so klepetalni roboti lahko tudi koristni, saj da pomagajo zmanjšati ovire pri težavnih pogovorih z resničnimi ljudmi.

Uporaba klepetalnih robotov naj bo kot čips za hitro potešitev lakote. FOTO: Getty images

Je pa izpostavila, da še vedno ni znano, ali so klepetalni roboti lahko koristni tudi za zelo osamljene. Prepričana je, da bi morali to nujno raziskati. »Klepetalne robote vidim kot čips. Če ste lačni in imate na voljo le čips, ga pojejte,« je za APS povedala raziskovalka in še, da je to podobno, kot če se znajdete v stiski in se za pomoč obrnete na klepetalnike. »Vendar spet, če jih obravnavamo kot čips, jim ne dovolimo, da nadomestijo boljše oblike socialne prehrane,« je sklenila.