Ko vodstvo ni več odgovorno za nič

V časopisju in na TV lahko spremljamo poročanje o sojenju dvema zaposlenima v sprejemni oziroma urgentni ambulanti celjske bolnišnice. Zgodila se je huda napaka in bolnik je umrl na poti med dvema zdravstvenima zavodoma, ki sta oddaljena le nekaj 10 metrov. Od vsega začetka se zastavlja vprašanje ustreznosti pristopa k bolniku, ki išče nujno medicinsko pomoč, ustreznosti navodil zaposlenim, o primerni izobrazbi osebja v bolnišnici, ki je prvo v kontaktu z bolnikom.

90-odstotno zanesljivi

Kot kažeta dozdajšnja preiskava in postopek proti predstavnikoma nege v tej bolnišnici, vsaj kolikor lahko sledimo po medijih, v zdravstvu marsikje še vedno nismo vzeli osnovne lekcije o tem, kako ravnati v primerih nepričakovanih neželenih dogodkov (beri nehotenih napak s posledicami ali brez njih). Po podatkih analiz iz ZDA in tudi EU je pogostnost napak pri bolnikih, zdravljenih v bolnišnicah, med 8 in 10, kar z drugimi besedami pomeni, da smo le 90-odstotno zanesljivi. Največji del napak je posledica slabega sistema in ne napak posameznika! Večina napak se nam dogodi zaradi slabe organizacije dela, slabe komunikacije, slabe izurjenosti, in za vse te primere je odgovorno vodstvo in nedorečenost sistema obravnave bolnikov. V čem je torej problem? V dejstvu, da pri nas še vedno neradi priznamo, da je šlo za sistemsko napako oziroma, da priznamo objektivno odgovornost. Te v naši državi za zdaj preprosto ni. Veliko lažje je poiskati posameznika, ga privezati na sramotilni steber, obsoditi, izključiti in nadaljevati po stari poti. Tako ravnanje je najboljši možen način, da se napaka ponovi.

Pomanjkanje poštenja

Zaskrbljen sem nad takim pristopom, žal pa to ni le problem medicine, stvari se podobno ne premaknejo nikamor niti v sodstvu. Tožilci, kriminalisti so v tem primeru potrebovali štiri leta, da se je primer znašel v sodni dvorani. Še večje razočaranje je vsebinsko, kajti ponavlja se stara zgodba, ko se želi najti žrtev, posameznik, po možnosti z dna hierarhične lestvice. Vodstvo ni odgovorno za nič. Ali se nismo v času pred volitvami na veliko spraševali o tem, kakšno pravno državo imamo? Na tem primeru se ponovno kaže nemoč našega kriminalističnega in sodnega sistema, ki je očitno sposoben ukrepati le od nekega nivoja navzdol. Ali je morda v ozadju neznanje, nezadostno poznavanje področja? Ne vem, vem le to, da za smrt bolnika v celjski bolnišnici nista krivca obtožena predstavnika zdravstvene nege. Lahko rečem le, da sem zaskrbljen, da v obeh strokah, od katerih se zahteva veliko znanja, doslednosti, altruizma in odpovedovanja, mnogokrat ne premoremo poštenja.

Za oba ceha to ni dobra popotnica, še toliko bolj, ker spadata med poklice, ki naj bi uživali posebno visoko zaupanje javnosti. Prav zaradi tega sta dobila veliko strokovno avtonomijo in pooblastila (zdravniška zbornica recimo sama kontrolira in regulira vse, kar je strokovno v zdravniškem cehu).

Odpovedal je notranji nadzor

Menim, da si, tako kot ravnata zdaj, ne zaslužita brezpogojnega zaupanja javnosti! Zakaj? Ker prevečkrat ne ravnata profesionalno, kar pomeni, da ne delujeta pregledno in pošteno. Ne gre za poceni očitek, treba je le podrobno pogledati nekatere dogodke v zadnjem obdobju. Ogromno je dobro opravljenega dela tako v sodstvu kot medicini, toda preveč je tudi odpadka. Še vedno se skrivamo za odličnostjo našega zdravstvenega sistema, ki pa je odličen le toliko, kolikor dobre ali odlične posameznike imamo. Veliko bližje je resnica, da je organizacija slaba, da primanjkuje nadzora nad strokovnostjo, kajti če bi to imeli, ne bi bili rezultati obravnave nekaterih rakavih obolenj, ki so jih do zdaj zdravili v naših različnih bolnišnicah, tako različni. V primeru nesrečne smrti Bora Nekrepa je med drugim odpovedal notranji strokovni nadzor, odpovedala je zdravniška zbornica, ki bi morala biti ob svojem ravnanju še posebno pozorna, kajti ima pooblastilo javnosti, da kontrolira svoje člane. Tega pooblastila si na podlagi ravnanja ob navedenem primeru ne zasluži.

Sodstvu ni in ne more biti v čast, da se primer, kot je bila smrt bolnika med bolnišnico in zdravstvenim domom, ko je iskal napotnico ali kar koli že in ga v bolnišnici niso prepoznali za urgentnega, potrebnega takojšnje največje pozornosti, začne reševati šele po štirih letih. In reševati kako? Na hrbtu dveh najnižjih v hierarhiji dela bolnišnične urgentne službe. Verjamem, da se bodo ob poštenem vodenju sodnega procesa pokazale vrzeli v navodilih, morda tudi ustrezni izobraženosti, pomanjkanju resnično strokovnega pristopa v triaži, da ne omenim rutinskega dela, ki je lahko velikokrat vzrok za neustrezno, morda tudi površno obravnavo bolnikov. Prav zanimivo bo videti, ali bo sodišče sposobno ugotoviti, da je v bolnišnici še cela vrsta členov, ki so prav tako, če ne drugače, pa vsaj objektivno, odgovorni za nesrečni dogodek.