Mangostin je še eden v vrsti eksotičnih sadežev, ki si jih privoščimo zgolj občasno, saj jih v naših krajih ne gojimo, pa še težko ga je dobiti. Morda imamo srečo in ga odkrijemo na kakšni bolje založeni tržnici med eksotičnim sadjem. Kot večina južnega sadja je nadvse prijetnega okusa, pa še bogat s številnimi vitamini, minerali in drugimi telesu koristnimi snovmi. Ker se na zunaj ne vidi, v kakšnem stanju je meso pod lupino, po njem rahlo potrkamo. Če votlo zadoni, ga pustimo pri trgovcu. Lažje kot sadež lahko kupimo mangostinov sok, ki je prav tako finega, osvežujočega okusa. Po možnosti izberimo takšnega, ki je stisnjen le iz sredice.
Pri nas ga dobimo predvsem v obliki soka. FOTO: Guliver/Getty Images
Domovina tega zimzelenega drevesa, ki zraste v višino do spoštljivih dvajset metrov in še čez, je južna Azija oziroma Malezija, kjer ga imenujejo kar kralj vseh sadežev, ravno zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti, zato ga že tisočletja uporabljajo v ljudskem zdravilstvu. Pri nas je, kot rečeno, skoraj neznan, v Evropo so ga prinesli šele v 18. stoletju, vendar le kot sadež, ne rastlino, saj jo je skoraj nemogoče vzgajati v okolju, kjer ni samonikla. Drevo rodi šele po desetih letih. Sadeži so okrogli, v premeru merijo od pet do deset centimetrov, ko lupino krožno prerežemo, v njeni notranjosti najdemo snežno belo užitno sredico. Belo meso je razdeljeno na krhlje, tako da malce spominja na zvezdo. Uživamo samega ali v kombinaciji z drugim sadjem, južnim, pa tudi našim domačim. Dobro se poda k mlečnim izdelkom, na primer jogurtu, skuti ali smetani, z njim lahko obogatimo sladoled. Lupina je grenka in se ne uživa, razen v soku, ki je lahko pripravljen iz celih sadežev. V tem primeru je grenak, zato ga izboljšajo z dodatki. Azijci ga najpogosteje uživajo svežega ali stisnjenega v sok, pogosto tudi sušenega. Sušijo cele sadeže, ki jih zmeljejo v prah in prodajajo kot prehranski dodatek. Tudi lupina je namreč koristna, zato se uporablja v zdravilstvu.
