Krožnik brez kuhanja – rešitev v vročini

Presnojedstvo ima mnogo različic, tako kot vsaka reč. Moje izkušnje s tem načinom prehranjevanja so prav tako raznorazne, od navdušenja do odklonilnosti. Zmotijo me skrajnosti in, upam, da me boste prav razumeli, nekakšen fanatizem, ki se zna zgoditi, kadar izgubimo občutek za življenje, kakršno v resnici je, in vidimo samo še svoje osebno prepričanje. S presno prehrano pa tudi z vegetarijanstvom in veganstvom se to lahko prav hitro zgodi, tudi z najboljšimi nameni (ali pa prav zaradi tega). Osebna izkušnja je dragocena, edina prava informacija in tvoja resnica – ampak to velja le zate. Kadar nekaj pogruntamo ali nam dobro dene, smo nekateri nagnjeni k temu, da bi še vse druge prepričali o svojem prav, kar je lahko zelo naporno. Za nas in za druge.

Za resno presnojedstvo, torej nič več toplotno obdelane hrane, se odločijo le redki. Motivi so običajno zdravstveni, saj je takšna radikalna sprememba prehranjevanja komu tudi rešila življenje. Vprašanje, ali je bilo to zaradi izgona štedilnika in lonca ali bolj za to, ker si je oseba vzela čas za razmislek o tem, s čim se vsak dan hrani. Zanimivo je namreč, da s presno hrano takoj odpade večina živalskih proizvodov, popolnoma izločimo meso in jajca, na jedilniku ni več ocvrtih in pregretih jedi, odpadejo malice v restavracijah in industrijsko pripravljena hrana v konzervah. Kar je presno, je sveže. In v tem je vsaj tri četrt resnice o zdravilni presni hrani. Kdor se odloči za presno, bo vsako reč dvakrat obrnil v rokah, preden jo bo pojedel – začne se zavedati pomena ekološke pridelave, saj vedno bolj občuti razliko v okusu in pri svojem počutju. S te plati se mi zdi presnojedstvo zelo smiselno. Odpira tudi nove pristope v kuhinji – takšne, za katere ni potrebno niti kuhanje.

Presne testenine s paradižnikovo omako (za dva)

Za testenine:

• dve ozki bučki, sol

Za omako:

• 2 večja paradižnika (pelati ali volovsko srce), rdeča čebula, 2 stroka česna, sveža bazilika, čili v prahu, origano, suh ali svež, pest indijskih oreščkov, oljčno olje

Bučke naribamo na dolge rezance. Za to potrebujemo oster strgalnik z ravno prav velikimi rezili – recimo takšen starinski za ribanje jabolk. Bučke naj bodo sveže oziroma dovolj čvrste, da jih lahko pritisneš ob ribežen in potegneš ob rezilih po vsej dolžini. Bučko obračamo, da na koncu ostane le sredica s semeni, ki bo morda premehka za ribanje – to uporabimo za kaj drugega. Rezance posolimo in damo v hladilnik.

Indijske oreške namočimo za kratek čas, že deset minut je dovolj, nato vodo odlijemo. Paradižnik narežemo na večje kose, prav tako čebulo. Oboje naj bo iz hladilnika. Zelišča osmukamo z vejic. Vse sestavine stresemo v blender (ali dober mešalnik) in spremenimo v gosto omako.

Recept ponuja veliko možnosti spreminjanja okusa. Sveža bazilika ima močan okus, že kar pekoč, ki ti mora biti všeč, zato jo skromno odmerjamo. Z več bazilike bo omaka spominjala na klasičen pesto, paradižnik pa se bo čisto izgubil. Bolj sladek in nežnejši okus dobimo z več rdeče čebule in indijskih oreščkov. V omako bi šel tudi korenček – treba ga je prej naribati, razen če imamo res dober blender. Za spremembo gre v omako tudi sveža paprika ali zelen čili. Skratka kreativno. Omaka mora biti pripravljena sproti, ker se začne zelo čudno obnašati, če stoji – nekako želira. Ohlajene bučke ožamemo in razrahljamo na krožniku v kupček bučnih testenin. Prelijemo z omako in takoj ponudimo. Zanimivo jih je jesti z žlico in vilicami tako kot špagete.

Krožnik vsebuje zelo malo soli – večina ostane v vodi, ko ožamemo bučke, v omaki pa je sploh ni. Nadomeščajo jo močni okusi začimb in rdeče čebule.