Mehke, sočne, sladke

Figa, ki jo pri nas imenujemo tudi smokva, je srednje velik grm ali drevo, ki ima res dolgo zgodovino. Uživale so jih že stare civilizacije pred več tisoč leti, njena domovina je menda Perzija, danes je razširjena po vsem Sredozemlju pa tudi dlje, vse do Indije. O njih beremo v Svetem pismu, saj sta se v njene liste odela Adam in Eva, Asirci so jih gojili že pred 5000 leti. V sladkostih prelestnega sadeža so uživali stari Grki, Rimljani pa Mezopotamci in seveda Perzijci ter Egipčani.

Figa je sinonim za sredozemsko rastlino, največje pridelovalke v današnjem času pa so poleg vodilne Turčije še Egipt, Alžirija, Maroko in Iran. Zelo dobro uspevajo tudi v Sloveniji, zlasti v toplejšem pasu, v Istri, Brdih, na Goriškem in Krasu, zadnja leta pa niso redkost niti v notranjosti države, nobeno presenečenje ni, če krasijo vrtove na Dolenjskem ali Štajerskem.

To je izjemno odporna rastlina, ki raste in rodi v najbolj nemogočih vročih razmerah, do živega ji ne prideta ne huda pripeka ne suša. Tudi prezimila bo brez težav, če se le temperatura ne bo spustila preveč pod –15 stopinj. Glavna sezona je poletje, a v nekoliko manj vročem podnebju začenja zoreti šele septembra.

Poznamo več sort, ki jih enostavno ločimo po barvi na bele, rdeče in črne. Ne glede na to je pomembno, da pobiramo in uživamo povsem zrele plodove, kar prepoznamo po tem, da je sadež že nekoliko zmehčan ali celo uvel. Znak, da plodovi še niso zreli, je bel mleček, ki se pocedi iz peclja, ko jih utrgamo. Seveda so najboljše, če jih užijemo čim prej, ko jih odtrgamo. Zrelih ni treba lupiti, saj so dovolj mehke, da se kar raztopijo v ustih. Tudi kupujmo čim bolj sveže, v hladilniku jih hranimo največ dva ali tri dni. Če uživamo hladne, ne bodo tako okusne, zato jih pustimo na sobni temperaturi vsaj pol ure, preden zagrizemo vanje.


Vsebujejo veliko sladkorja, zato jih uporabljamo predvsem pri pripravi sladic. Narezane na koščke dodajamo sadnim solatam, kosmičem za zajtrk, smutijem, z njimi okrasimo torte. Zelo dobro se ujamejo s slanimi okusi. Imenitne so v družbi sira, tudi mehkega, ali celo skute, zraven pa se prileže tanka rezina pršuta.