Mitja Šivic, trener hokeja: »V športu, tako kot v življenju, vsi iščemo to.«

Bil je prvi trener ekipe Olimpije Ljubljana v ligi ICE, zdaj pa deluje tudi kot glavni trener slovenske reprezentance U20 in pomočnik selektorja članske reprezentance. Razložil nam je, kako pristopa k najmlajšim, o zadanih ciljih in kaj hokej pravzaprav lahko da mladim v življenju. 

Kaj je bilo ključno, da ste se po koncu hokejske kariere odločili postati trener?

Predvsem splet okoliščin in želja po prenašanju znanja.

Zakaj najmlajši otroci? Mar ni to najtežje?

V osnovi sem trener članskih oz. profesionalnih moštev, obenem sem še vedno tudi glavni trener reprezentance U20, kjer je delo precej drugačno od dela z mladimi hokejisti.

Pred letom in pol je na moj naslov priromala ponudba o strokovni vodji nižjih selekcij HK Olimpija Ljubljana in sem jo z veseljem sprejel, saj si želim(o) iz nižjih selekcij napraviti zares organiziran in strokovno voden klub, ki vzgaja dobre hokejiste in iz njih dobre ljudi s pravimi vrednotami. Hokej kot šport je za to idealen!

Ne znam odgovoriti, ali je najtežje delo z majhnimi otroki ali mladostniki. Pri Olimpiji opravljam še delo trenerja kategorij U17 in U19, lahko pa povem, da je pogosto pravzaprav najtežje »delo« s starši mladih hokejistov.

Kakšen pristop imate, kako jih motivirate tudi, ko so na primer utrujeni in se jim »ne da več«?

Odvisno od kategorij, pri najmlajših je vse bolj sproščeno oz. zahteve glede izvedbe individualnih elementov hokeja prilagajamo posameznikom in od nikogar ne zahtevamo preveč.

Višje ko gredo fantje in dekleta po kategorijah, vse bolj resno postaja in od njih pričakujemo, želimo in zahtevamo več. Navsezadnje je v športu tako kot v življenju – vsi iščemo napredek.

V osnovi so vsi po naravi športniki in nimajo težav z gibanjem in motivacijo, vsi pravi hokejisti in športniki komaj čakajo treninge in tekmovanja, zato kakšnih težav z utrujenostjo ali »ne da se mi več« ni veliko.

Od vseh, tudi najmlajših, trenerji zahtevamo disciplino in spoštovanje pravil. Obenem jih učimo pravilne telesne govorice, pozitivnega razmišljanja in ekipnega duha, kar je še zlasti v hokeju ključno.

Kakšne trenerje ste imeli sami kot otrok? Kaj ste si najbolj zapomnili od takrat?

Zelo zahtevne, natančne in motivirane. Taki poskušamo biti tudi v našem klubu.

Spomini so tako rekoč samo lepi, dobil sem veliko prijateljev, v mladih letih je bila to moja družba, moj svet in imam res najlepše spomine. Mi je pa hokej dal disciplino, spoštovanje, bojevitost in vztrajnost, predvsem to. Zmage, goli, podaje in pokali niti niso ostali tako močno v mojem spominu.

Prosim, dopolnite iztočnico: biti hokejist pomeni ...

V najmlajših letih sprostitev, zabava, treningi, tekme, napredek ... V višjih kategorijah pa sanje, hrepenenje, upanje, delo in fokus na uspeh. Postane »The way of life!«

Hokej ustvarja močne, nepopustljive ljudi, ki dajejo ekipo vedno pred sebe. Hkrati pa se srečujemo z vzponi in padci, kar je navajanje na »pravo življenje«.

Lani ste uspešno vodili tudi mladinsko reprezentanco U20, kaj je vaše najbolj pomembno vodilo?

Mentalno: disciplina, delo, ekipa pred posameznikom.

Hokejsko: dober drsalec, dober v borbi na majhnem prostoru, taktična zrelost, spoštovanje vloge v ekipi.

V kaj verjamete in kakšne cilje ste si zadali?

Verjamem, da lahko v HK Olimpija Ljubljana v mlajših kategorijah napravimo (s pomočjo vodstva kluba) najboljši junior program v Sloveniji, damo mladih hokejistom možnost, da postanejo – tistim, ki želijo in imajo možnosti za to – profesionalni hokejisti. Vsem pa odlično iztočnico v življenju, da odrastejo v zdravem okolju in jih tudi mi oblikujemo v ljudi s pravimi vrednotami.

Učiteljem in trenerjem časi niso najbolj naklonjeni. Kako pristopate k vsemu temu?

Imate prav, starši (vsaj nekateri) zdaj vedo vse in naše delo je pogosto precej zahtevno ravno zaradi njih in ne zaradi mladih hokejistov.

Iskreno mislim, da vemo, kaj delamo, in od postavljenih smernic ne odstopamo, ne na ledu ne zunaj njega. Se pa ob vsem tem tudi mi nenehno učimo in poskušamo biti še boljši.