Nevarna zapeljivka in orjaški dežnik

Dopusti so v polnem zamahu. Mnogi prav zdaj odhajajo na oddih na naše primorje, še raje pa tja do konca hrvaške obale. Niso vsi navdušeni nad poležavanjem na plaži, čvekanjem pod sončnikom, skratka, raje se odpravijo v bližnjo okolico trenutnega bivanja, kjer se vedno in povsod najde kaj zanimivega.

Okusen in zdrav obrok

Mnogi kampirajo, tako si morajo pripraviti kaj dobrega za kosilo ali večerjo, če je kaj posebnega, toliko boljše. Seveda tudi tam rastejo gobe, in kaj je lahko večje presenečenje za goste, ki smo jih povabili, poleg drugega v loncu ali žaru, še kakšna sveža goba. Če stikamo po okolici, bomo lahko našli na videz čudovite lisičke, ki pa to niso. Gliva, na katero želim opozoriti, je oljkova goba (Omphalatus olearius), tudi oljarka, oljčnica, rjavka, velika lisička, oljkov glivkar, Hrvati pa ji slikovito pravijo zavodnica, torej zapeljivka. To je strupena goba! Nevarnost preži predvsem v tem, da je po barvi in tudi obliki skoraj identična veliki lisički.

Svetleča goba

Oljkova goba je sicer panjevka, torej raste iz starega panja in tudi iz še živega drevesa oljke, ni pa redkost, da jo najdemo tudi na hrastih, divjem kostanju ali celo bukvi, a le na sredozemskem območju. Ker pa rastišče ni vezano zgolj neposredno na drevje, marveč lahko požene tudi iz že strohnjenih korenin, tako da je videti, da raste iz zemlje, je zamenjava z lisičkami brez dvoma lažja. Raste sicer v šopih, lisičke pa bolj posamezno, to hitro spregledamo. Vsebuje fosforne spojine, zato tudi v temi sveti.

»Jaz, pa ti, pa židana marela, pa strgan parazol,« smo peli ali še pojemo. Marela pride prav v soncu in dežju, brez dvoma. Pa tudi v ponvi ni odveč. Orjaški dežnik (Macrolepiota procera) spada prav tja. Tej glivi, ki jo večina pozna, pravimo tudi dežnik, dežnikarica, bubnica, kočnica, ločenka, dežnica, pa še kaj bi lahko našli.

Podobna nevarni mušnici

Po ustroju je sicer podobna mušnicam, vendar to ni. Od mušnic jo najlažje ločimo po tem, da obroček na betu marele zlahka premaknemo dol ali gor, pri mušnicah to ni mogoče. Prav ta obroček ali rinček, kot mu pravi moj prijatelj Marčelo, je zagotovilo, da je gliva prava. Marčelo prav ta rinček poje že v gozdu. Tako, namesto kruha, pravi. Dežnikaric je sicer več vrst in so vse užitne, razen ene, ki pa je pogojno užitna, po nekaterih podatkih pa celo strupena, zato nabiramo le tiste, ki so večje rasti, manjše pa pustimo. S tem se tudi izognemo morebitni zamenjavi s kakšno mušnico. Neredko se je že zgodilo, da so manj izkušeni gobarji prostodušno nabrali panterjevo ali – še huje – zeleno mušnico. Če naberemo večje primerke dežnikaric, se temu najlažje izognemo.

Sveže so dobre in zdrave

Orjaški dežnik je zelo čislana goba in tekne tako dunajsko pripravljena kot tudi na žaru ali samo v ponvi z malce oljčnega olja, pa tudi v kombinaciji z drugimi gobami. Bet je pri tej glivi trd in žilav, tako da že v gozdu ali travniku klobuk odrežemo od beta in ga previdno zložimo v košaro, saj je zlasti trosovnica zelo krhka, tako da bomo ob grobem ravnanju domov prinesli žgance, torej neuporaben drobiž. Če najdem samo en, še zaprt primerek, ga odrežem spodaj pri betu, postavim doma v vazo z vodo in je kot nenavaden cvet kar nekaj dni stanovanju v okras. Čez čas se tudi v vazi klobuk razpre, goba tudi malce zraste, tako da je celo za v ponev primerna. Zakaj pa ne. Po nekem nasvetu, ki sem ga nekje prebral, da tudi tisti klobuk, ki je na rastišču že popolnoma suh, vzamemo, ga doma damo za nekaj časa s trosovnico navzdol v mlačno vodo in si gliva opomore. Možno. Toda jaz imam raje zdrave, že na pogled vabljive primerke ali pa nič. Sveža goba je zdrava goba. To naj velja za vse vrste užitnih gliv.

Natančno, počasi in pazljivo

In še za konec primer, kako dva bedasta gobarja iščeta gobe in nobeden od njiju nič ne najde. Prvi pravi: »Moram pohiteti, da mi vsega ne pobere!« in švigne mimo vseh gob. Drugi meni, da za njim ni vredno laziti, saj bo tako in tako vse pobral, in gre drugam. Gobice pa veselo rastejo naprej.