Neznosna lahkotnost nevednosti

Alberto Fabbri iz Emilije-Romanje mi je nekoč zaupal, da mu je od vseh živali še najbolj nelagodno jesti ježa. Pa ne zaradi bodic, jasno, ampak zaradi prakse, da ga dajo živega v krop. »Sicer se zapre v kepo in ga je težko odpreti, on pa takrat spušča tako predirljive zvoke, da parajo ušesa,« me je podučil izvedenec za užitnost vsega, kar lazi, hodi, plava, leti ali sploh nikamor ne gre. Drugim je muka jesti konjsko meso, četrtim se želodec obrača ob pomisli na pasji ali mačji golaž. Najraje se držimo ustaljenih navad, svinj in goveda, kakšnega jagenjčka in kozlička, piščanca in purana, toda redkokdaj se vprašamo, kaj vse je moralo stegno prestati, preden se je znašlo v mesnici, po možnosti že narezano in zapakirano v porcijsko embalažo.

»Na dan, ko se odločimo za zakol ovce ali dveh, gredo otroci že zjutraj k njim, jih božajo in crkljajo, tako da so ob prihodu mesarja povsem spokojne. Zakolje jih na klasičen način, na hitro, z nožem. Enkrat so bile nemirne in tisti dan sem mesarja odslovil: takih ni mogoče usmrtiti na ljudem in živali dostojen način,« je ondan razglabljal ob omizju Marko, priložnosti ovčerejec iz Vipavske doline. Pogovarjali smo se o tem in onem, nekoliko tudi o kolinah, ki se bližajo, in o razliki, ki jo tak ali drugačen način zakola pušča na mesu. Jordan, ki je imel izmed vseh nas največje in najbolj raznolike izkušnje, je vedel povedati, da je uspavanje živali z enosmernim tokom tik pred klanjem za zdaj najboljši način, saj omrtviči zgolj možgane, vendar vsi organi še nadalje delujejo, tako da žival ne čuti reza in njeno srce dela, dokler še lahko. »Samo tako se bo telo znebilo večine krvi iz žilnega sistema, kar se pri streljanju ali tolčenju z batom ne zgodi,« je dejal poznavalsko in izpostavil opazno razliko v kakovosti mesa živali, ki je bila zaklana z električno narkozo, od mesa živali, ki je bila pred smrtjo razdražena, ustrahovana, mučena.

Pozabil sem, če sem bil pobudnik pogovora jaz sam: v prejšnjih dneh sem podpisal še eno od peticij francoskega združenja L 214, ki se zavzema za human odnos do živali in ki redno objavlja posnetke grozot, ki se dogajajo v klavnicah, pa tudi v hlevih, baterijskih rejah perjadi in kuncev, središčih za nasilno pitanje racmanov in gosakov za pridobivanje zamaščenih jeter in povsod tam, kjer se vsak dan izvaja nasilje nad živalmi, sicer gojenimi in rejenimi za človeško prehrano. Nemalokrat se za zaprte zidove pretihotapijo njihovi aktivisti, včasih jih s posnetki založijo sami delavci obratov, ki se jim vsiljena praksa upira. Zadnji posnetki, nič kaj prijetni za ogled, se nanašajo na zakol brejih telic in brejih krav, ki so jih združenju priskrbeli žvižgači iz klavnice v Limogesu v osrednji Franciji, sicer enem izmed središč govedoreje, znanem po izvrstni mesni pasmi limousine, čeprav prihajata od tam tudi dva kravja sira z zaščitenim poreklom in poimenovanjem. Eden izmed teh se imenuje po planoti Millevaches, ime katere (tisoč krav) dovolj zgovorno pove, katerih živali je največ na tamkajšnjih pašnikih.

Lepa plat zgodbe so odlični rezi mesa, izvrstno mleko in okusen sir, slaba plat se začne s krizo panoge, ki naj bi bila posledica odločitev, sprejetih v letih debelih krav, ko je Evropa svoje tržne viške mesa in mleka prodajala na rusko tržišče. »Kaznovanje« Rusov s prepovedjo izvoza kmetijskih pridelkov iz držav Evropske unije na tamkajšnje tržišče je pahnila v krizo številne kmete, ki ne vidijo več smisla za vztrajanje v panogi, ki jim prinaša samo izgubo. Upajoč, da bodo bruseljski birokrati vendarle spremenili svojo protirusko naravnanost in spet omogočili izvoz, so kmetje dali (še enkrat) osemeniti krave, po podaljšanju moratorija pa si niti starih, kaj šele novih ust v hlevu ne morejo privoščiti. To zagato kmetov priznavajo celo aktivisti L 214, ki istočasno priznavajo, da v EU ne obstaja prepoved zakola brejih telic in krav, vsekakor pa postavlja takšna praksa na hudo preizkušnjo našo »ljubezen« do živali. Na stran pobudnikov prepovedi je z umirjenim, toda čustvenim komentiranjem posnetkov iz Limogesa pristopila pianistka Vanessa Wagner, ki naj bi bila že vrsto let vegetarijanka. Frontni bojevniki L 214 so sicer vegansko naravnani, toda mesojedcev ne obmetavajo z gnilimi paradižniki. Le želijo si, da bi se potrošniki ozavestili, da bi se začeli spraševati o ozadju poceni hrane živalskega izvora in da bi dvignili standarde reje, prevoza in zakola živali. Da ne bomo tako »pametni« kot v ZDA, kjer so ukinili klavnice za konje, ki jih zdaj prevažajo strpane na tovornjake, dneve in dneve brez hrane in pijače, pogosto še pohabljene, po vsem kontinentu do klavnic v Kanadi in Mehiki, od tam pa izvažajo konjsko meso v – Evropo. Potrošniki se resda bolj redko vprašamo, kakšno bedo nam veletrgovci zavijajo v celofan, zato se večina dokumentarnih filmov pripadnikov in somišljenikov francoskega lobija za pravice živali zaključi s seznamom trgovin, kjer ponujajo pridelke in izdelke iz obravnavanih obratov in praks. S prizori iz baterijske reje nesnic so dosegli, da se jim vse več trgovskih verig uradno odpoveduje, tako da se celo »obogatene« kletke umikajo prijaznejšim oblikam kokošjereje, toda to je le majhen obliž na dejstvo, da večina kupcev vidi zgolj obliko in ceno, za ozadje pa ne želi in noče niti slišati, kaj šele se o tem pozanimati in ozavestiti.