Od večera do večerje

Indijski avtobusi so poglavje zase. Zdi se mi, da bi samo o njih lahko napisala knjigo. Res je, da Indijci pogosto in radi potujejo, zato je tudi teh prevoznih sredstev ustrezno veliko. Največ je takšnih, ki imajo okna brez šip, vhod brez vrat, da lahko vstopajo, ne da bi avtobus povsem ustavil, in sedeže, ki se končajo s kovinskim drogom sredi hrbta. Voznik ima spredaj razkošen prostor z lastnimi vrati, armatura pa je predvsem oltar s podobicami in cvetjem. Ob posebnih priložnostih, recimo ob nedeljah ali če kdo iz njegove družine praznuje rojstni dan, ga okrasi s cvetličnimi kitami tudi z zunanje strani. Na daljše razdalje (500 in več kilometrov) vozijo avtobusi spalniki. Boljši imajo sedeže z naslonjalom, ki jih lahko spustiš v zavidljive globine (kaj takega bi si želela na letalu), iz ventilatorjev pa piha tako mrzel zrak, da potrebuješ kapo. Klima je v krajih okrog 30 stopinj znak razkošja. Moj najljubši pa ima namesto sedežev postelje. Nima klime in zelo ga premetava. Zbašeš se na pograd in dobesedno zaziblješ v sanje.

Avtobusne postaje so živahno mravljišče celo sredi noči. Nekateri tam tudi spijo, pokriti s šalom kot zabubljeni metulji. Avtobusi, čisto navadni, vozijo v vse smeri dan in noč. Tega sem se zelo razveselila, saj takšnega s posteljami, ki smo ga rezervirali, preprosto ni bilo. Čakale smo ga na dogovorjenem kraju, spraševale lastnika restavracije v bližini, ki je po večerji pometal tla, ogovarjali so nas vozniki taksijev in rikš, mimo je prišel celo policist s palico. Ko so že vsi vedeli, da smo očitno zgrešile svoj prevoz, smo zvlekle prtljago na glavno postajo in se postavile na peron, kamor bo prej ali slej pripeljal živopisen avtobus, ki nikoli ne pride prezgodaj ali prepozno. Noč se je gostila in v temi so lajali psi. Potem pa so se kar naenkrat prikazali vsi tisti od prej, krilili so z rokami in nas vlekli za potovalke. Dojele smo, da je naš avtobus s posteljami vendarle prišel. Ko se je zdanilo, smo presedle na drugega, lokalnega, in čez 15 ur vse prašne in srečne prispele na cilj. Smo prišle na kosilo ali že na večerjo? V mislih naštevamo: pražen riž, dal, rezanci, samose, omake, ah, sladice. Še tako dolgo potovanje se nekoč konča, celo če potuješ z indijskim avtobusom.  

Praženi rezanci 

Edine testenine, ki sem jih zasledila v indijski kuhinji, se imenujejo noodles oziroma veg noodles, zelenjavni rezanci. To jed poznajo v različnih variantah vse azijske dežele. V južni Indiji so testenine še najpodobnejše špagetom, le da so malo bolj ploščate in krajše. Po obliki so torej nekako rezanci. Narejeni so iz pšenične moke brez jajc in ne iz riževe, kot je to pogosto drugod po Aziji. 

Za našo kuhinjo bi bili čisto ustrezni špageti srednje debeline, če jih nalomimo na tretjine. Skuhamo jih v slani vodi, ki ji dodamo žlico olja. Kuhane odcedimo in nato še speremo pod hladno vodo. Cedilo večkrat potresemo, nato pa jih razprostremo po kuhinjski krpi, da se osušijo. Ker so se kuhali z oljem, se ne bodo zlepili. Potrebujemo še česen, čebulo, svež ingver in različno zelenjavo, odvisno od sezone. V zelenjavnih rezancih sem našla korenček, zelje, papriko, stročji fižol in grah. Svež ingver je kar pomemben za okus jedi, čeprav ga potrebujemo le centimeter ali dva. Ostrgamo ga in drobno nasekljamo, prav tako česen. S tem začnemo. Oboje popražimo v primerno visoki ponvi s kar precej maščobe (vok bo odličen), nato dodamo na rezine narezano čebulo, da svetlo porjavi, nazadnje pa še zelenjavo. Korenček, stročji fižol in papriko narežemo na palčke, zelje na tanke trakove. Pražimo pri zmerni temperaturi, da zelenjava oveni, vendar naj ostane čvrsta. Solimo, morda dodamo še kakšno začimbo po izboru kuharja (jaz pogosto uporabim koriander) in v ponev stresemo testenine. Mešamo nekaj minut, da se popražijo in namastijo. V sezoni gotovo jed posipamo z drobno nasekljano mlado čebulo.