Okolje in zdravje

Najbrž nikogar ni treba prepričevati, da onesnaženo in degradirano okolje ni zdravo. Da je pravica do zdravega okolja ena izmed osnovnih človekovih pravic, tudi že dolgo ni sporno. Že na svetovnem vrhu v Riu je bila sprejeta Deklaracija o okolju in razvoju, njena nadgradnja pa je Aarhuška konvencija, torej mednarodni dogovor, ki govori o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Na osnovi njenih določil lahko posamezniki in organizirane skupine odigrajo pomembno vlogo pri ohranjanju okolja in uveljavljanju trajnostnega razvoja. Slovenija je konvencijo podpisala leta 1998, ratificirala pa nekaj let pozneje. Sicer pa ima Republika Slovenija pravico do zdravega okolja zapisano tudi v 72. členu Ustave RS. Ta državljanom v skladu z zakonom zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja. Nadalje je zapisano, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in zakon v ta namen določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Poleg tega določa tudi, v katerih razmerah in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo. Kako se konkretno lotevamo varovanja okolja, pa določa zakon o varstvu okolja s spremljajočimi podzakonskimi akti.

Pravne podlage za ohranjanje zdravega okolja vsekakor imamo. A od teorije do prakse je pot pogosto polna pasti in vijug. Tudi varuhinja človekovih pravic ugotavlja, da v praksi pogosto zanemarjamo pravico do zdravega okolja. Velik interes za zdravo življenjsko okolje ima tudi zdravstvo, saj ljudje zaradi nezdravega okolja tudi zbolevajo. Tako Evropska komisija kot tudi Svetovna zdravstvena organizacija postavljata meje, nad katerimi velja okolje za čezmerno onesnaženo, torej nezdravo. Če se ustavim pri zraku, ki je ena izmed bistvenih sestavin našega okolja, postavlja Svetovna zdravstvena organizacija celo strožje kriterije, kot jih uveljavlja Evropska unija. Manjši, kot so delci, bolj so zdravju škodljivi. Najnevarnejši pa so tako imenovani ultrafini delci, ki lahko prek dihalnih poti prodrejo v krvni obtok in prek njega do vseh organov. Sicer so epidemiološke študije pokazale na povezavo med izpostavljenostjo delcem in povečano stopnjo umrljivosti za boleznimi dihal, srca in ožilja.

	Tanja Cegnar.

V Sloveniji se je v zadnjih desetletjih v splošnem kakovost zraka izboljšala. Še vedno pa ostajata problematična občasna čezmerna onesnaženost zraka z ozonom v toplem delu leta in prav tako občasno čezmerna onesnaženost z delci v zraku, s katero se srečujemo v hladnem delu leta. Na njihovo koncentracijo vplivajo izpusti delcev v zrak; vnos delcev v zrak pa je največji prav v hladnem delu leta, ko so vremenske razmere za kopičenje delcev v spodnji plasti ozračja najugodnejše, saj stabilno ozračje in temperaturne inverzije preprečujejo mešanje onesnaženega zraka v večji prostor. Tudi oblika površja, ki omogoča nastajanje jezer hladnega in stabilnega zraka ter zmanjšuje prevetrenost in preprečuje mešanje onesnaženega zraka v večji prostor, neugodno vplivata na kakovost zraka. Odločilno vlogo na izločanje delcev imajo padavine, predvsem večji pa se tudi posedajo in tako izločajo. Na njihovo koncentracijo poleg padavin vplivajo tudi druge vremenske razmere, predvsem veter in labilnost ozračja, ki vplivata na nižanje koncentracije. Največje izpuste delcev v zrak imamo prav v tistem letnem času, ko so vremenske razmere najbolj neugodne za mešanje zraka v večji prostor. Tako je zrak z delci občasno onesnažen v vseh večjih krajih po Sloveniji. Daleč največ k onesnaženosti zraka z delci prispevajo mala kurišča, bistveno manjši pa je prispevek prometa z dizelskimi motorji, obrabo cest, gum in zavor.

Podatke o kakovosti zraka redno objavlja Agencija RS za okolje. Poleg njih so že nekaj let na voljo tudi napovedi stopnje onesnaženosti zraka z ozonom v toplem delu leta. Z začetkom letošnjega leta pa na spletnih straneh najdemo tudi napovedi stopnje onesnaženosti zraka z delci za območja, za katera je sprejet ali je v postopku sprejemanja odlok o načrtu za kakovost zraka.