»Na zdravniškem pregledu so mi namreč namerili natanko 132 kilogramov. Ups, to je res veliko. ITM je nakazoval na debelost 2. razreda. Odločno, odločno preveč. Takrat sem bil visok 194 centimetrov. V ogledalo se nisem rad gledal, težko sem dobil ustrezno velika oblačila. Hlače so mi morali sešiti po meri. Hodil sem težko, večkrat sem bil zasopel,« piše novinar in fotograf Primož Hieng in nadaljuje:
»Odločitev je bila jasna: začnimo hujšati. Prej sem za malico vedno pojedel dva sendviča in orehov štrukelj, kar je bilo dovolj do kosila, ki je bilo na vrsti okrog pete ure popoldne.
No, vmes sem si privoščil še kakšno čokoladico, če se je po žepih valjal kak drobiž. In ker so jih dodali čisto blizu blagajne, da je kar sama skočila v nakupovalni voziček.«
Leta 2010, ko še ni razmišljal o hujšanju. FOTO: Osebni arhiv
Jabolka? Da, jabolka. Nor sem bil na jabolka.
»Leta so tekla in še danes ne vem, kje je bil vzrok za moje odvečne kilograme. Pač sem se sprijaznil s tem, da sem debel. Ko sem spoznal svojo tretjo soprogo, sem imel 127 kilogramov. Samemu sebi sem se zdel kar normalen.
Na njen 50. rojstni dan plus en dan povrhu sva se po sedmih letih skupnega življenja odločila, da se poročiva. Fino, to bo že moja tretja poroka. Vse je uspelo, le ko sem gledal poročne fotografije, sem se spet zgrozil. Imel sem svetlo obleko, v kateri je moj ogromni trebuh še bolj izstopal. To sem opazil šele, ko smo dobili albume s fotografijami.
Potem je življenje teklo naprej, teža je ostajala približno enaka. Ob 68. rojstnem dnevu sem sprejel sklep: želim biti tak, kakršnega me je ustvarila mati narava. Ampak – zakaj sem se tako zredil? Kaj je krivo? Saj nisem tak požeruh, alkohola ne pijem že več kot 30 let, torej trebuh ni od piva.
Sredi 90. let prejšnjega stoletja, ko je bilo kilogramov odločno preveč. FOTO: Osebni arhiv
Potem sem spremljal, kaj dam v usta od jutra do večera. Vodil sem dnevnik prehranjevanja. Količinsko sem največ pojedel čez dan, od jutra do večera. Jabolka? Da, jabolka. Nor sem bil na jabolka. Če bi držal pregovor, da eno jabolko odžene zdravnika stran, bi biti moral hudičevo zdrav.
Ampak jaz sem jih pojedel toliko, kot je zdravnikov v UKC. Ko sem nekoč potegnil črto, torej tik pred spanjem, sem ugotovil, da na dan pojem do dva kilograma jabolk.«
Kaj pa aktivnost? Bolj slaba. Je ni, sem si priznal.
»Že pred tem so se pojavile težave, bolje rečeno, bolečine zaradi nekega ukleščenega živca, ki se je spomnil ravno name, da mi povzroča bolečine v medeničnem dnu. Fino. Zdaj pa še ta bolečina. Proktolog, h kateremu sem šel na pregled, je potrdil sum glede živca.
Predpisali so mi tablete. Nič niso pomagale, le stranski učinek – eden od njih – me je še dodatno zatrl. Po kosilu sem ugotovil, da sem še vedno lačen. In sem jedel, tudi ostanke kosila, kar prej ni bilo v moji navadi. Čez teden dni sem se stehtal. Groza. Teden pozneje še hujša groza. Kilogrami so se spet kopičili, tiste tablete pa so bolj malo pomagale. Kmalu sem ugotovil, da je treba (spet) ukrepati.
Tablete stran. Kaj pa jabolka? Težko bi se jim odrekel, ko pa sem jih skoraj (ljubezensko) oboževal. Ko sem enemu od znancev omenil, da na dan pojem tudi do dva kilograma jabolk, se je zgrozil: »Tako ne boš nikoli shujšal. Pozabi na jabolka, razen tisto eno, s katerim želiš preprečiti morebitno bolezen.«
Upošteval sem njegov nasvet. Znanec me je spraševal tudi o moji športni aktivnosti. Takrat sem se spet pogledal v ogledalo. Ugotovil sem, da je ta aktivnost bolj slaba. Je ni, sem si priznal.
Nekje sem prebral, da je hoja kraljica zdravja. Akcija. Kam? Prvi in dolgo edini cilj je bil Koseški bajer, kjer je okrog vode speljana krožna pešpot.
Selfie v kuharski opravi je nastal maja 2021. V vednost: novinar in fotograf je tudi avtor knjige Izborno kuham le zase. FOTO: Osebni arhiv
Ko sem se po nekaj mesecih pogledal v ogledalo, sem bil zadovoljen. Stopil sem na tehtnico. Spet tistih »čarobnih« 127 kilogramov. Bil sem neizmerno zadovoljen.
S sovražnim pogledom sem ošvrknil osebno tehtnico, vsakič ko sem šel mimo nje.«
Ponavljajoča se vnetja sečil
»Konec marca 2024 se je začelo. Ko sem šel na malo potrebo, me je začelo hudičevo peči, v urinu se je pojavila kri. Uf, kaj pa to pomeni? Kar čez noč sem postal utrujen, čutil sem, da sem dobil vročino. Edino, kar sem si iskreno želel, je bila postelja. Nedelja je minila v vodoravnem položaju.
Hrane nisem smel videti, pil sem le radensko in pomarančni sok. V ponedeljek sem zbral toliko moči, da sem odšel v laboratorij, kjer sem oddal urin. Ko sem čez nekaj ur dobil izvid, mi je postalo jasno. Vnetje sečil. Splošni zdravnik mi je predpisal antibiotik. Ves teden nisem pokusil nobene hrane, ko sem si končno spet upal stopiti na tehtnico. Teža: 122 kilogramov. Še vedno preveč.
Hoja se je obrestovala toliko, da nisem bil več zasopel, da sem si torej nabral nekaj kondicije, ki je prej sploh ni bilo. Čez mesec dni, v drugi polovici aprila 2024, spet vnetje sečil in spet doza antibiotika. Zgodba se je ponovila. Ko sem po tednu spet stopil na tehtnico, je pokazala 118 kilogramov. Očitno dobra shujševalna metoda.
Leta 2013 ga je motilo obilje kilogramov. FOTO: Osebni arhiv
Taka, da bi jo kar patentiral. Dobiš vnetje sečil, jemlješ antibiotik, ležiš, spiš, bereš, malo vstaneš, greš malo na zrak in stopiš na tehtnico. Konec maja se zgodba ponovi. Vnetje sečil, tretjič. Tehtnica: 115 kilogramov. Torej lahko izgubim tri kilograme na teden? Ugodno, ni kaj. Brez hrane, ki mi je vsakič znova smrdela.
Razmišljam, da ne bi bilo slabo, če bi zdravniki ordinacije Humano Murgle malo razmislili o vzrokih za ponavljajoča se vnetja. No, ne bom jim solil pameti. Oni so študirani, jaz pa sem internetni zdravnik. Pameten kot sam google.«
Spremembe v zgornjem desnem delu pljuč
»A glej ga zlomka! Kot zakleto: konec junija spet vnetje sečil. Nikakor nisem doumel, zakaj se to pojavlja samo konec meseca. Zgodba je ista, teža pa ne. Hvala bogu. Tehtnica pokaže 112 kilogramov. Na hlačah se že pozna, da so nekoliko širše. Ampak jaz bi rad vedel, zakaj se mi vrstijo vnetja sečil.
Odločim se in grem na zelo razširjeni samoplačniški pregled krvi in urina. Izvid pošljem v ordinacijo, kjer ugotovijo, da je nekaj narobe z urinom. Končno sledi napotnica za urologa, kamor pridem na vrsto čez nekaj mesecev. Sledi UZ trebuha in nato še CT trebuha. Radiolog opazi osem milimetrov velik kamen v levi ledvici, poleg tega se na zgornjem delu slike pokažejo spremembe na pljučih. Še ena napotnica: CT pljuč.
Izvid me ni razveselil, kajti CT je v zgornjem desnem delu pljuč pokazal neke spremembe. Neko tekočino. Sam temu nisem posvečal kakšne posebne pozornosti.
V soboto, 22. septembra 2024, se zgodba z vnetjem ponovi. Imam visoko vročino, kri v urinu, odklanjam hrano in obležim. Ležim in se jezim na ordinacijo Humano Murgle (podjetje Skupinska praksa) in njihov odnos do mene. V ponedeljek je stanje nespremenjeno. Ordinaciji napišem dopis in ga pošljem po e-pošti.
Brez odgovora, pozneje pa ugotovim, da moj dopis sploh ni zabeležen v e-kartonu. V torek, 24. septembra 2024, zjutraj z zadnjimi atomi moči odidem v laboratorij Adrialab in oddam urin za samoplačniški pregled. Ordinacija Humano Murgle se ni odzvala na moj dopis. Čakam. Šele v četrtek, 26. septembra, ko spet pošljem dopis na Humano Murgle, dobim odgovor, da me v lekarni čaka recept za antibiotik. Blede se mi, vročina ne popusti.
Primož Hieng z likovnim kritikom prof. dr. Mirkom Juterškom (levo) in tedanjim podžupanom Kamnika Rudijem Pfajfarjem FOTO: Osebni arhiv
Nekaj mesecev pozneje kardiologinja ugotovi, da sem imel poleg vnetja sečil še hudo pljučnico. Zdravnikov v Humano Murgle moje stanje ni zanimalo, namreč, nihče me ni povabil na pregled. Po enem tednu stopim na tehtnico. Rezultat: 107 kilogramov. V zadnjem tednu sem izgubil pet kilogramov, skupno 25 kilogramov.«
To nisem jaz, si rečem: ti si zelo bolan človek.
»Zaradi izvida CT-preiskave pljuč dobim napotnico za pulmologa. V ponedeljek, 9. decembra 2024, se s soprogo peljeva na Golnik. Moj prvi obisk na Golniku je grozljiv. Ob osmih prestopim vrata klinike, se vpišem in kmalu pridem na vrsto pri dr. Roku Lombarju. Pogovarjava se dolgo.
Počasi me pripravlja na najhujšo informacijo, a hkrati bodri, da madež na desnem zgornjem delu pljuč ni nujno rak. Lahko je le ostanek prebolele pljučnice. Zanima ga, zakaj sem toliko shujšal. Ko me na Golniku stehtajo, se pokaže, da imam 95 kilogramov. Torej od začetne teže 132 kilogramov je v zrak izpuhtelo 37 kilogramov. Dr. Rok Lombar me opozori, da je to lahko zelo resen znak za raka na pljučih.
Motila sta ga trebuh in podbradek. FOTO: Osebni arhiv
V optiki dobim nova očala. Naredim nekaj selfijev, kar pri meni ni pogosta praksa. Ko pogledam fotografije, se zgrozim. To nisem jaz, si rečem: ti si zelo bolan človek. Dr. Rok Lombar me napoti na Onkološki inštitut v Ljubljani na t. i. preiskavo PET CT. V žilo mi vbrizgajo radioaktivni izotop, v izvidu pa zapišejo, da obstaja velika možnost, da gre za raka na pljučih.
Čez nekaj dni pride vabilo s Klinike Golnik, kamor me vabijo na bronhoskopijo, ki jo opravijo v narkozi. Naslednji dan grem domov in prvo, kar naredim, je tehtanje. Oooo, 87 kilogramov. Torej sem shujšal kar 45 kilogramov. Pogledam v omaro in nase navlečem prve hlače, ki so pri roki.
Neuporabno, absolutno preveliko. Poročna obleka je neuporabna, pa tudi sicer menim, da je ne bom potreboval nikoli več. Gledam starejše fotografije: velik trebuh, zabuhel obraz in podbradek.
Rak na pljučih. Žal.
»V petek, 24. januarja 2025, sem ob 7. uri zjutraj spet na Golniku. Že tretjič. Edina sreča so kavomati in prostor za kajenje. To me tolaži. Tokratni poseg odloči o moji nadaljnji usodi. Preiskava se imenuje CT vodena punkcija.
V nedeljo ob 18. uri grem na rentgen pljuč. Kaj kmalu pride začasno odpustno pismo. Soproga sede v avto in pride na Golnik. Brez problemov in z vso srčnostjo me odpelje domov. Še vedno upam, da gre zgolj in samo za ostanke pljučnice. Doma spet tehtanje in spet 87 kilogramov.
V ponedeljek, 20. januarja 2025, na telefonu vidim, da me kličejo z Golnika. Klica ne prevzamem. Ne odgovorim. Preživljam najtežje trenutke v svojem življenju. Razpet med življenjem in smrtjo. Odločim se, da bo sreda, 22. januar 2025, tisti dan, ko mora priti končno razodetje. Ura je deset, ko pozvoni. Spet kličejo z Golnika. Rak na pljučih. Žal.
Z Miho Kraljem in soprogo ter z bistveno manj kilogrami; rak na pljučih je že napredoval, čeprav še ni vedel, da je hudo bolan. FOTO: Osebni arhiv
V noči s ponedeljka na torek, 11. februarja 2025, sem slabo spal. Bal sem se, da bom zaspal, a se pravočasno zbudim malo pred peto. Brez kave odidem na teraso in prižgem cigareto. T
očno ob 7.15 se pojavim v Kirurgiji Bitenc na Golniku, kjer sem že petič v dveh mesecih od prvega pregleda pri dr. Lombarju. Popišejo me od nog do glave in na koncu še stehtajo. Tehtnica pokaže 87 kilogramov. Moja najnižja teža v zadnjih 25 letih. Sledita huda operacija in okrevanje v bolniški postelji.
V nedeljo, 16. februarja 2025, se poslovim od osebja na Golniku.«
Po operaciji
»Uspelo je. Če sem si pred letom in pol še tako želel shujšati, so me po svoje streznile besede kardiologinje, odlične dr. Daše Zugwitz, ko me je opozorila, da taka nenadna izgube teže ni le rezultat odrekanja in discipline. Še danes sem ji hvaležen za to opozorilo.
Na to je opozorila, ko je gledala druge izvide. Hvala, dr. Daša Zugwitz. Hvala, dr. Rok Lombar, hvala, dr. Jensterle, hvala, dr. Marko Bitenc, in hvala vsem številnim, ki so mi s prijaznostjo vlivali moč in voljo.
Z grenkim spominom opozarjam na previdnost v ordinaciji Humano Murgle. Ko zataji temelj zdravstva, splošni zdravnik. V Slovenskih novicah v torek, 25. februarja 2025, izide članek Aleksandra Brudarja z naslovom Bolnik z rakom prosil zaman. Vse, kar sem izjavil, je bilo res.
S to fotografijo in samim s seboj iz leta 2023 je bil že bolj zadovoljen. FOTO: Osebni arhiv
Prisegam na svoje oči. Lastnik Skupinske prakse Gorazd Perenič goni svojo. V 21. stoletju, ko večina komunikacij temelji na e-pošti, je njihov odzivni čas dva do tri dni. Sramota.
Smo konec maja 2025, ko nastaja zapis, dobre tri mesece po operaciji pljuč. Občasno se stehtam: 87 kilogramov. Privoščim si okusne sirove štruklje s prepraženimi drobtinami.
Ko grem na stranišče, z zlobo pogledam tehtnico … Naj ji bo, za vsak primer naj ostane.
Konec.«
