Po diagnozi na telovadbo

Bilo je pred petimi leti. Na ultrazvočno merjenje mineralne kostne gostote na petnici, ki ga nekajkrat na leto pripravi tudi Društvo bolnikov z osteoporozo obalno-kraške regije, jo je opozorila kolegica na jezikovnem tečaju, sicer medicinska sestra. »Na merjenje nas je šlo več in od vseh sem imela ravno jaz visoko stopnjo tveganja,« pripoveduje simpatična Božena Likar Kenda.

Bolezen boli

»Na dodatnih meritvah in pregledu v Strunjanu so mi postavili diagnozo: huda osteoporoza na kolkih in hrbtenici. Bila sem presenečena, saj česa takega nisem pričakovala. Tudi zdravniki niso našli nobenih oprijemljivih vzrokov za razvoj bolezni. Nisem kadilka, ne pijem, moja mama nima osteoporoze, vedno sem živela zdravo. Morda so krivi hormoni,« razmišlja vedno nasmejana Primorka. »Pred začetkom zdravljenja sem imela občasno tako hude bolečine v kolkih, da nisem mogla niti stati, šele ob postavitvi diagnoze mi je postalo jasno, da je za to kriva osteoporoza. Mislila sem, da ta bolezen ne boli. Boli, pa še kako!«

Pomemben vitamin D

Dobila je zdravila, priporočila o gibanju in navodila o prehrani. »Čeprav sem o bolezni že nekaj vedela, saj sta jo imeli teti, sem v naslednjih dneh prebrala precej literature o tveganjih in zdravljenju.« Novosti še zdaj redno spremlja: po zadnjih priporočilih naj bi bolniki z osteoporozo vitamin D jemali tudi poleti, pravi. »Veselimo se prvega tarčnega biološkega zdravila, ki lahko že po 12 urah zavre kostno razgradnjo.«

Vsak dan dva kilometra peš

Zaradi diagnoze se ji življenje ni dosti spremenilo, pravi. »Pridno se držim vseh navodil in jemljem predpisana zdravila. V začetku sem jemala kalcij in vitamin D, zdaj enkrat na mesec tableto ibandronata. Po kontrolnem pregledu mi je zdravnica povedala, da se je moje stanje toliko izboljšalo, da mi do naslednjega kontrolnega slikanja čez leto dni ni treba jemati zdravil. Že prej sem veliko hodila, zadnjih pet let pa sem še bolj zavzeta. Z Markovca do Kopra je dva kilometra, ravno toliko nazaj v klanec. Če to pot vsak dan namesto z avtomobilom opraviš peš, je resda naporno, a koristno,« pravi o dobrobiti pešačenja.

V društvo

Ko je izvedela, da je ena od mnogih bolnic in bolnikov s to boleznijo (v Sloveniji jo ima okoli 125.000 ljudi, večinoma ženske), se je vpisala v obalno-kraško društvo za osteoporozo, kamor dvakrat na teden hodi na telovadbo. Ta je tako priljubljena, da so vse skupine vedno polne in redko katera članica manjka. Oktobra lani so svojo gibčnost in zagnanost pokazali ob Prešernovem spomeniku v Ljubljani in marsikdo, tudi Tone Pavček, ki je opazoval njihov nastop ob svetovnem dnevu osteoporoze, je bil presenečen in navdušen nad njihovo poskočnostjo. »Udeležujem se društvenih predavanj, na katerih strokovnjaki predstavljajo pogoste bolezni, ki človeka doletijo s staranjem, in novosti pri zdravljenju. Člani si med seboj pomagamo, svetujemo in se družimo na pohodih, izletih, prireditvah, srečanjih, kar nam še posebno veliko pomeni.«

Na štiri tečaje

Naša sogovornica pa ni dejavna le v društvu, obiskuje kar štiri jezikovne tečaje. Najdlje se uči francoščino, ki ji je še zlasti pri srcu, dobro bi se znašla v špansko govorečih deželah, tudi z Rusi bi se lahko že kaj pomenila. In, ja, tudi k angleščini hodi, da jo obnovi in utrdi. Čeprav je polno zasedena, še vedno najde čas za peko domačega črnega kruha, pripravo jogurta in zdrave mešane hrane z veliko zelenjave, sadja in oreščkov. Bralkam sporoča: »Bolezen na žalost ni ozdravljiva, a je z njo kljub temu mogoče kar dobro shajati. Ne dopustimo, da nam uniči življenje.«

Ozaveščanje mladih

Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije, v kateri je sedemnajst društev in približno 6000 članic in članov, med drugim skrbi za merjenje mineralne kostne gostote na petnici in ozaveščanje mladih o pomenu skrbi za kosti, saj se boj za njihovo zdravje začne že v otroštvu. V obalnem društvu, ki ga s sodelavkami vodi predsednica Vojka Močnik, opažajo, da imajo današnje mlade generacije bolj krhke kosti kot starejši ljudje. Na meritvah, ki se jih najbolj številno udeležujejo v Ilirski Bistrici in Sežani, ugotavljajo, da imajo najslabše kosti na Obali, zlasti Izolanke, najbolj trdne pa Kraševke in Kraševci.