Po gorski cesti čez koroške Kope

Kope lahko po naše imenujem pogorje Nock na Koroškem, predgorje Krških Alp. Dvigajo se vzhodno od avtoceste Spittal–Katschberg oziroma zahodno od deželne ceste, ki iz Koroške drži čez preval Turrach na Salzburško. Na jug se Kope spustijo do Bad Kleinkirchheima.

Predzadnjo nedeljo sem se odpravil tja na izlet, čeprav sta mrzla in deževna noč in jutro obetala celo sneg in zaporo izletniške panoramske ceste čez Kope. Iz Spittala se peljem po avtocesti (10 km) do Gmünda, naprej po deželni cesti ob reki Lieser do Kremsbrücka (še 10 km) in nato še po cestici v osrčje hribovja, v Innerkrems (še 10 km).

Dež je ponehal in nebo se je kmalu prav turistično zjasnilo. Na cestninski postaji gorske ceste (Nockalmstrasse) so zadovoljno povedali, da so zasnežene odseke že plužili; ponekod je naneslo do 10 cm snega.

Ceste od Innerkremsa do Bad Reichenaua je za 30 kilometrov; dvakrat se povzpne nad 2000 metrov. Speljali so jo v 70. in 80. letih, ko so hkrati zakoličili tudi narodni park Kope (216 kv. km).

Svižčeva maža gre za med

Izhodiščni Innerkrems (1480 m) je nastal že v srednjem veku kot rudarsko selišče prišlekov s Saškega. Za solnograške škofe so kopali železovo rudo, imeli pa so tudi svinec, zlato in srebro ter arzen. Innerkrems je tudi smučarski kraj, izhodišče, žičniško in cestno, do velikih smučišč Schönfeld na sosednjem Salzburškem.

Iz Innerkremsa se cesta v serpentinah vzpne po strmi grapi do prvega gostišča Nockalmhof (1700 m), kjer je na ogled nazorna predstavitev geologije in nekdanjega rudarstva v teh hribih.

Sledi malo planotastega sveta s prostranimi pašniki, na katerih je velika planina z mnogo živine – Heiligenbachalm (1858 m). Potem se cesta močno vzpne po klancih in serpentinah do planinskega gostišča Nockalmwirt (1912 m).

Tu je poleg gostilne še velika planšarska hiša, v kateri je trgovina s spominki in domačimi mesninami, siri in žganji. Za med pa gre svižčeva maža (Murrmeltier Salbe), ki v dolinah ni na voljo; pomaga lajšati revmatične bolečine. Poleg trgovine je v poslopju še planšarski muzej, ki obuja spomine na trde, a idilične stare planšarske čase.

Kmalu se pripeljem na najvišjo točko te ceste (2042 m) na pobočju gore Eisentalhöhe, katere vrh je le 132 metrov višji. Tu stoji skromna kočica (Pfandlhütte), v bližini pa se zadržujejo svizci, ki jih v nedeljo ni bilo na spregled; pred snežno odejico so se zarili v svoje brloge.

Od kočice je širen in lep razgled proti jugu, čez globoko dolino Leobenbacha na skupino kop okrog glavnega vrha Grosse Rosennock (2440 m). Najlepši vrh v teh hribih (ni viden!) pa naj bi bil Königstuhl (2336 m), ki je le poldrugo uro hoda oddaljen od ceste.

Tu številni parkirajo in se odpravijo na to goro, ki je ena redkih v Kopah, zgrajena iz apnenca, medtem ko je večina drugih kop iz granita, gnajsa in sorodnih skrilavcev. Poleg tega je na tem kraljevem prestolu deželna tromeja med Koroško, Štajersko in Salzburško.

Rododendronsko krvavi sneg

Cesta se nato v divje elegantnih serpentinah spusti do Karlbada (1693 m), ki je zdravilišče v malem. V pogonu je menda že celih 300 let in velja za najstarejše ohranjeno javno kopališče na Koroškem. Legende pa pripovedujejo še o zgodnejših kopanjih.

Tu naj bi se v 9. stoletju spopadli Slovenci in Bavarci, ki so oboji iskali skrivno in prehodno smer, eni proti jugu, drugi proti severu. Bojda so naši Bavarce namahali in jih pregnali, potem pa so si tu v kalu pod izvirom celili rane.

Kakor koli že, tu je še danes starinsko kopališče z lesenimi banjami in velikimi škafi, kjer se gosti predajajo praviloma tritedenski kuri. Ta vsebuje predvsem kopanje v zelo mrzli vodi in potem gretje v nekakšnih savnah. K dobremu počutju pomaga tudi preproščina letovišča, kjer ni elektrike, tudi ne televizije, in telefoni lahko zvonijo le, če je huda nuja. Pomaga tudi izdatna kmečka hrana.

V zvezi z omenjeno bitko je ime bližnje Krvave planine, a je bilo minulo nedeljo na pobočjih nad Karlbadom res vse – krvavo. Na prvi pogled seveda; iz snega so namreč vsepovsod kukala rdeča socvetja rododendrona.

Smolasto cemprinovo žganje

Cesta se potem spusti do kakih 1500 metrov, nato pa spet začne pridobivati višino po dolgi dolini, porasli predvsem z macesni, med katerimi se najdejo tudi redki cemprini (Pinus cembra, po nemško Zirbe).

To drevo, ki je tudi tu že kar redko (pri nas ga skoraj ni več), daje zelo trd in trajen les. Iz storžev in vej so včasih cedili nekakšen terpentin. Danes pa iz semenk cemprinovih storžev cmarijo na Koroškem in Tirolskem žganje, ki ima malce smolast, a prijeten okus in je seveda kar se da zdravilno. Ne vem, ali je predpisano tudi za kuro v Karlbadu.

V tej dolini leži planina Grundalm (1688 m), kjer je koča gozdarjev in sta v majhnem muzeju predstavljena gozdarstvo in obdelava lesa na tem območju.

Nato se cesta močno vzpne skozi gozd in po skaloviti strmini v serpentinah pod vrhova Klomnock (2331) na desni in čokati Schiestlnock (2209 m) na levi; med njima je preval – skalnata škrbina Schiestlscharte (2024 m).

Na vrhu stoji veliko gostišče Glockhütte, ki lahko sprejme za omizja celo stotnijo gostov; slovijo po izdatni in poceni domači hrani. V prvem nadstropju je tudi informativni salon s predstavitvijo narodnega parka Kope.

Kraj je bil nekoč zbirališče nadležnih čarovnic. Legenda pravi, da je neka pastirica, ki so ji čarovnice speljale celo rajdo ljubčkov, poromala na Svete Višarje blagoslovit kravji zvonec. Tega je potem obesila nad planšarijo in z zvonjenjem učinkovito preganjala roje čarovnic.

Zdaj na skali nad kočo stoji zvoniček s pravim zvonom, kjer turisti zvonijo na vse pretege, da bi pregnali kdo ve kaj od sebe. Delajo pa napako, saj samo en poteg zvona koristi, vsi naslednji pa izničijo prej zaželeno.

Kope, nekoč odmaknjene in težko dostopne, so bile ne le poletno domovanje pastirjev in stalni revir rudarjev, temveč tudi pribežališče in skrivališče preganjanih in ogroženih. Sem so bežali iz dolin pred Turki, protestanti so se tu skrivali pred jezuiti, naborniki pred cesarskimi nabori, kriminalci pred sodniki, rokovnjači pred Francozi itn.

Cesta se s čarovniškega prevala spusti nizdol in steče mimo slikovitega jezera Weinebene ter se po dolgi grapi Winkelbacha spusti do vasi Ebene Reichenau (1062 m), ob kateri teče mlada Krka (Gurk). Do Bad Kleinkircheima je le še 15 kilometrov.