Potlačena čustva imajo lahko resne posledice

Res je, med Slovenkami in Slovenci je vse več tistih, ki trpijo zaradi tesnobe, odgovarja Nataša Banko, specialistka klinično-psihološkega svetovanja. »Podobno je v večini razvitih držav, Slovenija pa je glede tega v samem vrhu. V svetu, v katerem živimo, je posameznik popolnoma nepomemben in se s tem spoprijema na vsakem koraku. Vrednote, ki so bile nekoč temeljne in so pripomogle k zadovoljevanju primarnih človekovih potreb, so postale preteklost. Občutek varnosti je zamenjal občutek nevarnosti. Stabilnosti ni ne v službah ne v odnosih, to pa sta področji, na katerih smo najranljivejši.«

Ta nestabilnost, razlaga sogovornica, v številnih primerih sproži nastanek tesnobe. Vzroki so sicer različni in globlji, »od psihodinamskih, vezanih na razvojne linije oblikovanja osebnostne strukture, tukaj mislim predvsem na nezadovoljene potrebe v otroštvu, do konstitucijskih predispozicij in pojasnjevalnega sloga, ki ga vsak od nas razvije do sedmega leta starosti in skozi njega vidi sebe, svet in razlaga dogodke. Treba je vedeti, da je počutje vsakega od nas tesno povezano z načinom razmišljanja oziroma pojasnjevanja dogodkov. Tesnobe ne povzročajo dogodki, pač pa njihova razlaga«.

Bankova, ki se v Diagnostično-terapevtskem centru v Domžalah pogosto srečuje z ljudmi, ki so nesrečni, se sprašujejo o smislu življenja, so izgubili svojo celovitost oziroma stik s samim sabo in se vrtijo v nekem začaranem krogu, opaža, da je zaradi razmer, v katerih živimo, ljudi v stiski več kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. »Več je starih in osamljenih, samskih, ogromno je mladih brez zaposlitve in perspektive. Nesrečni in depresivni starši ne morejo vzgojiti srečnih in optimističnih otrok in ta smernica je v porastu. Med iskalci psihološke pomoči so tako rekoč vse starostne skupine, največ pa je tistih med 28. in 45. letom. Večina je razvila tesnobo ali depresijo, so pa tudi taki, ki potrebujejo pomoč zaradi stisk v medsebojnih odnosih, bodisi partnerskih, družinskih ali službenih.«

Kaj pa po spolu – se na psihologe in klinične psihologe obračajo tudi moški ali še vedno predvsem ženske? »Vse bolj uravnoteženo sta prisotna oba spola. Nekdaj je veljalo, da so ženske tiste, ki prve poiščejo pomoč. Ne nazadnje je k temu pripomogla tudi naša kultura, ki deklice spodbuja k izkazovanju čustev, dečke pa pri tem omejuje. Ljudje postajajo vse bolj ozaveščeni. Hitreje prepoznajo težave, o njih govorijo, tabuizacija psihičnih problemov postaja vse manjša. Skoraj vsak med nami pozna nekoga, ki se je že srečal s tovrstnimi težavami.«

Bolezen čutenja

Sogovornica je pred kratkim dejala, da je že vsak tretji prebivalec Slovenije nevrotik. Je res že tako resno? »Morda je izjava malo pretirana, ni pa daleč od resnice. Nevroza je vsekakor povezana z vzgojo oziroma razmerami odraščanja. Starši naj bi zadovoljevali otrokove razvojne potrebe – pri majhnih otrocih na primer po ljubkovanju, hranjenju, previjanju, zadovoljevanju čustev, saj jih otrok ne more zadovoljiti sam. Če te potrebe ostajajo dolgo nezadovoljene, to otroka 'boli'. Bolečino potlači – izrine iz zavesti, obenem pa išče nadomestne, simbolne načine zadovoljevanja, ki pa ne morejo prinesti prave zadovoljitve. Povedano na kratko: nevroza je bolezen čutenja. Človek razvije simbolno obrambno vedenje, ki se kaže kot huda jeza, ljubosumje, strah …, vse to pa je odziv na potlačeno bolečino, in ne osnovna človekova lastnost.«

Kako je mogoče nesrečnemu človeku sploh pomagati? Proces, v katerem posameznik znova pride v stik s sabo, si povrne celovitost, najde bistvo življenja, spremeni pogled nase in okolico, prekine ukoreninjene vzorce mišljenja in vedenja, je dolg, vendar mogoč. »Uspeh je odvisen od usposobljenosti strokovnjaka, sposobnosti posameznika za uvid v problematiko in njegove pripravljenosti na delo, ki je procesno in dolgotrajno. V našem centru ljudje obiskujejo individualne ali skupinske terapije. Vrsto pomoči izberejo sami, vedeti pa je treba, da vsak ni primeren za vse. Vedno začnemo z izobraževanjem, saj je sprememba mišljenja, posledično pa čustvovanja in vedenja mogoča le skozi nova znanja in spoznanja. Nadaljnje vsebine se razlikujejo glede na vrsto težave oziroma motnje in cilj, ki ga želi doseči. Terapija je lahko usmerjena v obvladovanje simptomov ali odpravo vzrokov, ki te simptome pogojujejo. In prav nevroz brez odpravljanja vzrokov ni mogoče odpraviti.«

Številni nevrotiki občutijo hudo jezo ali strahove pred predmeti in situacijami, za katere ni realnih vzrokov, razlaga sogovornica. Jeze se poskušajo znebiti tako, da jo usmerijo na simbolne objekte, na primer na ženo, otroka, psa, sodelavca, strahov pa z nadzorom oziroma izogibanjem predmetom ali situacijam, denimo letu z letalom, vožnji z dvigalom, višini. »Seveda pa problem, na primer strah, ostane, dokler ga ne povežejo z vzrokom. Recimo: človek, ki so mu starši v otroštvu dajali občutek ujetosti, stisnjenosti, se v odraslosti lahko boji majhnih prostorov, na primer dvigala, saj ti vzbudijo občutek utesnjenosti in bolečine, ki jo je utrpel kot otrok. Človeka, ki so ga starši kot otroka zanemarjali in ga prehitro puščali samega, pa je lahko strah velikih odprtih prostorov.«