Puranje meso z zapečenimi tortiljami

Kot je zapisal Santiago Gutierres de Perrega, dvorjan španskega kralja Filipa II., se je običaj, da najmogočnejši vladar zahodnega sveta, naslednik vseh habsburških, španskih in portugalskih dežel in kolonij, je javno in pred izbranim občinstvom, ki ga je uvedel njegov oče Karel V., utrdil tudi na njegovem dvoru.

Sicer je bil Filip II. kakor njegov oče asket, oba, verjetno najslovitejša vladarja v zgodovini, pa sta spoštovala to dvorno etiketo, da bi z jedmi, ritualom in dramaturgijo poudarila absolutistični značaj svoje vladavine, ki je bil tako blizu renesančnim dvorom Evrope. A medtem ko so se na Filipovi kraljevski mizi vrstile specialitete, so njegovi konkvistadorji, kakršna sta bila Cortes in Pizarro, že poklali vse azteške in perujske dinastije ter s krvoločnimi pohodi nabrali številne dragocenosti, zlato in srebro ter še vrednejše zelenjavo, perutnino in začimbe, ki so za vedno spremenili kuhinjo našega sveta.

Jedi iz mesa mladih dečkov?

Filip II. je torej jedel sam pred svojimi dvorjani. Pogubljeni sodobnik njegovega očeta, azteški vladar Montezuma, pa je na svojem nič manj bleščavem dvoru, kot je zapisal Cortesov zgodovinar Bernal Diaz del Castillo, obedoval za pisanim zastorom, ki ga je osvetljevalo na stotine bakel iz dišečega drevja. Po 300 jedi so postregli vsak dan, pripravljene pa so bile po nam neznanih receptih. Ameriške kokoši, purani, majhne ptice pevke, tortilje iz koruzne moke, s prelivi iz grenkega kakavovca in čokolade. »Nikoli jih ne bi mogel našteti vseh,« se je pritoževal Castillo. Ko pa je cesar pojedel, so več tisoč krožnikov, polnih hrane, ki je bila namenjena predvsem njemu, razdelili med nižje poglavarje in poveljnike, ki so do tistega trenutka lahko le gledali Montezumo, kako uživa. »Slišal sem celo, da so za cesarja pripravljali jedi iz mesa mladih dečkov, a nikoli nisem mogel verjeti tej barbarski trditvi,« je pisal Castillo.

Španci so nekoč pripravili svojo gostijo v slovitem mestu Tenochtitlan, na njej pa so pobili vse indijanske povabljence, od zadnjega azteškega vladarja Montezume pa do najnižjega podložnika. In nikoli več ni bilo mogoče zaslediti, da so v cesarstvu Karla V. in Filipa II., v katerem sonce menda nikoli ne zaide, pripravljali jedi iz mladih dečkov.

Puranje meso z zapečenimi tortiljami

V široki posodi na 2 žlicah masti dušite, vmes pa zalijte z 1 l kokošje osnove, 75 dag na kocke narezanih puranjih prsi, skupaj z 2 na drobno sesekljanima čebulama, 2 pretlačenima strokoma česna, 4 olupljenimi paradižniki, 1 polpekočim feferonom, 1 vejico rožmarina in malo soli. Dušite približno 1 uro oziroma dokler se meso ne zmehča. Položite meso in omako na tortilje od koruzne moke, potresite z mladim sirom in zapecite v pečici (moja različica mehiškega recepta).

Kunec z mangom in krompirjem

Kunca, težkega približno 2 kg, narežite na kose in položite v namaščen pekač skupaj z 2 kg mladega krompirja in 50 dag na polmesece razrezanih kosov manga. Dodajte 2 lista žajblja, 1 čebulo v lupini, 2 paradižnika, razrezana na štiri dele, in 1 sesekljan feferon, posolite, popoprajte in malce zalijte z vodo. Pecite v pečici, vmes obračajte meso in zelenjavo ter zalivajte z vodo (tradicionalni recept španskih Mehičanov).