R: Rebula

Kot se večinoma strinjajo naši trtoslovci, ampelografi po tuje, obstajata zdaj dve različici rebule: rumena in zelena. Vinogradnik Joško Gravner iz zamejskega Oslavja temu oporeka, po njegovem je rebula samo ena, barva je odvisna od zrelosti grozdja. Rumena je seveda tista, ki je bolj zrela in zato boljša. Nekateri členijo še naprej, saj poznajo rumeno rebulo z drobnimi in debelimi jagodami. Prvi, drobnejši, gre kakovostno prvenstvo. Potem pa, saj morda še pomnite, se je pojavila celo zlata rebula. Te niti v najbolj površnem ampelografskem priročniku ne boste našli, ker preprosto ne obstaja. Je pa bila napisana z dovolj opaznimi črkami na steklenicah, ki so prihajale iz največje briške, takrat družbene kleti z Dobrovega, v času države, ko ji je načeloval še maršal Tito. Njega dni je bil na obisku v kleti, v kozarcih je bila lepo zrela rebula, ki se je svetila kot čisto zlato, in maršal je po pripovedovanju očividcev navdušeno vzkliknil, pa saj to je zlata rebula. Od takrat naprej je bila nekaj časa še zlata, potem pa ne več. Vdanost maršalu in poveličevanje sta bila včasih brezmejna, pa stroka gor ali dol.

Če smo rekli, da zdaj obstajata dve različici, je bilo nekoč drugače. Kot v svoji izčrpni in podrobno dokumentirani študiji Rebula nekoč in danes (Goriški muzej; Nova Gorica, 2007) navaja zgodovinarka Tanja Gomiršek, smemo prvi ampelografski opis sorte pripisati podnanoškemu župniku Matiji Vertovcu. V svoji znameniti Vinoreji iz leta 1844 sorto rebula uvršča med bela, žlahtnejša plemena ali sorte trt in jo deli na več podvrsti: rebula z nekoliko večjimi grozdimi, tudi zelenika imenovana; rebula z nekoliko manjšimi in bolj sladkimi grozdiki; rebula na pol operhljivka; rebula oprehljivka (se osipa); rebula z manjšim in bolj narezanim perjem; in rebula nora. Tudi taka je poznana, s samo moškim cvetom (večina vinskih sort je dvospolnih), ki ne rodi, ampak samo bujno (noro) raste. Prva dokumentirana omemba rebule, spet se zanašamo na Tanjo Gomiršek, pa sega precej bolj nazaj, v 21. april 1235. Kot piše v 5. knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku (Ljubljana, 1928), ki jo je pripravil Franc Kos, je benečanska opatinja Florienita prepustila del samostanskega posestva v Strunjanu nekemu Tisonu iz Pirana in njegovim dedičem za 39 let, v zameno pa mora ta samostanu vsako leto med drugim dostaviti pol biguncija (stara tekočinska mera) dobre rebule. Torej ne kakršne koli, ampak dobre. Ali se je rebula na samostanskem posestvu tudi pridelovala, in kaj je takrat sploh bila rebula, iz dokumenta ni razvidno.

Potem je zanimiv še en zapis, ker govori o kraju pridelovanja. S pogodbo, sklenjeno 27. maja 1336, je Ancil iz Snežeč prodal Henriku iz bližnje graščine Rittersberg za osem mark desetino od vinogradov, na katerih se je vsako leto pridelalo po šest veder rebule, kot povzemamo iz gradiva Franca Kosa Goriška brda v srednjem veku (1923). Rittersberg je bila najstarejša graščina v Brdih, na vzpetini južno od vasi Višnjevik, razvaline so bile vidne še med obema vojnama. Društvo ljubiteljev rebule je zato izbralo Višnjevik za rojstni kraj rebule in ji vsako leto, skupaj z vaško skupnostjo in občina Brda, v začetku maja posveti dvodnevni praznik. Pobudnik društva in praznika je bil vinogradnik Aleš Kristančič iz Višnjevika. Letošnji, 6. in 7. maja, je bil že dvanajsti po vrsti, pritegnil je kakih dva tisoč častilcev rebule, ki so imeli na voljo pokušati približno sto vzorcev iz Brd, Vipavske doline in one strani Brd, ki se jim reče Collio. Rebula pravzaprav uspeva samo tu in skoraj nikjer drugje: največ v Brdih, na 500 hektarih, v Vipavski dolini na 340 in tam čez na kakih 45. Stoletja nazaj so jo poznali tudi v Istri, zdaj le še redko kje.

A če nam je danes popolnoma jasno, da rebula pomeni zgolj in samo belo vinsko sorto, nekdaj ni bilo tako, zato tudi ne moremo z gotovostjo reči, kaj neki je oni Henrik iz Ritersberga pri Višnjeviku dejansko kupil. Sodeč po raziskavah že omenjene Gomirškove prej vinograd z različnimi belimi sortami kot z eno samo – rebulo. Trdi namreč, da se vse srednjeveške omembe rebule nanašajo na vino in ne na sorto, kar je ponekod veljajo vse do časov med obema svetovnima vojnama, šele potem se je ime rebula dokončno oprijelo ene same sorte, ki pa so jo poznali tudi že prej. Malce zamotano, kajne, rebula pa je pogosto pomenila tudi način pridelave mladega belega sladkega vina, skoraj še kipečega mošta. Od tod verjetno tudi ime: ribollire v italijanščini pomeni vreti, kipeti pa tudi spet zavreti. Pogosto se je namreč zgodilo, da je rebula spomladi spet zavrela, ker bodisi jeseni ni dokončala vrenja ali pa je nastal jabolčno-mlečni razkis. Ime naj bi torej prišlo z one strani, kar sovpada z večinskim mnenjem naših ampelografov, ki poreklo rebule iščejo na območju Vicenze in Verone. Kot pravi Gomirškova, vsi nekritično in napačno povzemajo drug drugega, saj dokazov za to ni. Od kod natančno je, bo treba še odkriti, terminološka zmeda vse skupaj še otežuje. Sploh pa, katere stare sorte se je prijelo ime rebula. A današnja se za vse to ne meni. Slovela je nekdaj in slovi danes kot krajevna, značajna sorta v poplavi svetovnih. Višnjevik se maja pokloni rebuli.