Ritentok, aleluja, vsepovsod pa hren

Starodavni jedilniki so temeljili na sozvočju z naravo, ljudje pa so jedli tisto, kar je bilo na voljo v nekem kraju in letnem času. Pozneje jih je prevzela krščanska ikonografija, danes pa to tradicijo našega prostora spoštujejo tudi neverujoči, tako da si upamo trditi, da vsaj nekaj prazničnih jedi postrežejo skoraj v vsakem slovenskem domu.

Kristjani imajo na veliki petek zapovedan strogi post; danes to pomeni, da ne jedo mesa, sobota pa je dan, ko se pripravljajo velikonočne jedi, ki se v lepo okrašeni košari, korpi, jerbasu v cerkvi blagoslovijo še isti dan. Šele blagoslovljene ali žegnane jedi se lahko ponudijo za zajtrk.

Kaj vse je 
na praznični mizi?

Začnimo z nepogrešljivimi jajci, šunko, hrenom in potico, brez katerih si velikonočnih praznikov ne znamo predstavljati.

Z veliko nočjo se končuje post, ki traja od pepelnice, zato temu zopet sledi obilje. Od pustnega časa, ko so bile zadnje koline, so nekoč prihranili nekaj suhega mesa (danes je to predvsem šunka), kure so začele nositi jajca, hren, ki deluje očiščevalno, pa ni manjkal na nobenem vrtu. To so jedi, ki si jih privoščimo za velikonočni nedeljski zajtrk, v soboto pa se pogosto pripravljajo ribe.

Šunka je lahko preprosto kuhana, zahtevnejši pa jo bodo spekli v testu. Jajca so trdo kuhana in praviloma pobarvana, ponudimo jih lahko narezana ali iz njih pripravimo namaz. Tudi iz hrena lahko pripravimo različne omake, pogosto z naribanim jabolkom, ki malce ublaži pekoči učinek, mnogi pa ga raje samo naribajo ali zgolj nastrgajo z nožem. V vsakem primeru nam bo hren, zlasti če bomo pretiravali, privabil solze v oči in nam dobro prečistil dihalne poti. Dober je tudi za pomladno čiščenje organizma. Nepogrešljiva velikonočna jed je tudi potica, ki jo v vsaki pokrajini, če ne že pri hiši, pečejo na različne načine. Če je za božič zapovedana orehova, jo spomladi pogosto pripravijo z nadevom iz skute in pehtrana, ki da prav poseben okus. Ponekod dajo v košaro tudi kos domače klobase, v Prlekiji na primer klobaso iz debelega svinjskega čreva, imenovano ritentok. Mesar je nekoč zanjo izbral najboljše kose mesa in koščke svinjskega jezika, klobasa pa ni smela biti premastna, da so jo lahko jedli tudi otroci. Ritentok so za nekaj časa obesili nad peč, da se je meso presušilo, potem pa so tolsto klobaso spravili v zaseko v tünko, kjer je čakala do pomladi.

Po blagoslovljenem zajtrku še obilno kosilo

Tudi velikonočno kosilo naj bi bilo bogato, od juhe do sladice. V večini slovenskih pokrajin so postregli mesno juho z jetrnimi cmoki in rezanci ali drugo zakuho, kot glavno jed pa seveda meso, običajno pečeno. V Sloveniji je bila nekoč zelo razvita ovčereja, zato so gospodinje najpogosteje pripravile jagenjčka na nešteto načinov, ki ima kot božje jagnje tudi simboličen pomen. Danes lahko pripravimo katero koli meso – svinjsko, goveje ali perutnino, pečeno, ocvrto ali dušeno, kot prilogo pa krompir ali mlince. Zraven težkih jedi se prileže spomladanska zelenjava, danes na primer mladi šparglji ali regrat, ki ju lahko nabiramo že zgodaj spomladi, zlasti regrat raste tako rekoč povsod, iz njega pa lahko pripravimo okusno solato. Nekateri prisegajo na bučno olje, drugi ga prelijejo z vročimi ocvirki, večina pa zraven doda narezana trdo kuhana jajca.

Prazniki tudi za reveže

Z velikonočnim jedilnikom lahko imamo veliko dela in zanj zapravimo celo bogastvo. Če nimamo ravno razvite kulinarične žilice in nismo najbolj spretni v kuhinji ali če so problem finance, lahko praznični zajtrk pripravimo tudi preprosteje. Šunko lahko kupimo že kuhano, prav tako pripravljeno hrenovo omako in potico, jajca pa bo najbrž zmogel skuhati in pobarvati vsak. A moramo priznati, da tiste prave domačnosti, ko zadiši po domače pripravljenih dobrotah, na tak način ne bomo mogli pričarati.

Sicer pa so se socialne razlike že od nekdaj kazale tudi na praznični mizi. Poglejmo primer: tradicionalno so spekli potico, ki je bila z nadevom lepo barvita in pisana. Kjer si je niso mogli privoščiti, so spekli pisan kruh iz bele, ajdove in koruzne moke in ga zavili podobno kot potico; narezan je vsaj na videz deloval tako bogato kot slajša sestra. Tudi pri potici se je dalo prihraniti – če ni bilo orehov, so za nadev uporabili na primer suhe slive.

Značilna slovenska velikonočna jed je juha iz repnih olupkov, imenovana aleluja. Čeprav je bila jed siromakov, danes velja za najznačilnejšo in najprepoznavnejšo velikonočno jed naših krajev. Etnolog dr. Janez Bogataj pravi, da je ne poznajo nikjer drugje v Evropi. Kuhali so jo v postnem obdobju pred veliko nočjo. Jeseni, ko so lupili repo in jo pripravljali na kisanje, so še posebno pazili, da je bila enakomerno olupljena in da se olupki niso trgali. Potem so jih posušili in spravili do pomladi. Ko so v predprazničnem času kuhali meso, so v to svinjsko ali suho juho zakuhali repne olupke, ponekod še kašo, če so jo imeli – na primer ajdovo, ječmenovo ali ješprenovo. Alelujo naj bi kuhali v spomin na hude čase lakote v 16., bolj verjetno pa v 19. stoletju.

Aleluja je bila nekoč simbol revščine in pomanjkanja, danes pa se pojavlja na jedilnih listih boljših restavracij, kjer ponujajo zdravo in tradicionalno hrano, doma se njene priprave loti le malokdo.