Samotni vrh v senci najvišjih: vzpon, na katerem se ni bati, da bi srečali kaj dosti ljudi

Dolina Kokre takoj nad Preddvorom stopi v sotesko, ki se vleče kilometre in kilometre vse tja do Jezerskega. Šele v dvajsetem stoletju so skoznjo zgradili cesto in dostop do Gorenjske naredili sorazmerno enostaven, pa ga v drugačnih, neprijetnih časih obilno pozidali z betonskimi bunkerji. Betonska in železna okostja še zdaj stoje kot pomnik minulih časov. Širna kotlina Jezerskega tako ni bila naseljena z gorenjske strani, ampak iz Koroške, bolj natančno iz Železne Kaple. Tudi geografsko spada pod Koroško, o čemer še danes pričata miljnik in mejni kamen sredi doline. Nekdaj je bilo v kotlini plitvo jezero, a so kmetje v 14. stoletju pri nekdanji Kazini prebili kamniti rob in se je v obliki potoka Jezernica izteklo, na njegovem dnu pa so zrasli njive in travniki.

Pogled na Kočno. FOTO: Janez Mihovec

Na Spodnjem Jezerskem najdemo ob cesti slikovito gostilno Kanonir. Na tem mestu stoji že tri stoletja, ime je dobila po enem od svojih lastnikov, Janezu Šenku. Ta je bil po rodu iz sicer gorenjske vasi Hotemaže, vodenje nekdaj furmanske gostilne je prevzel okoli leta 1860. Služil je avstrijski vojski in se kar v uniformi topničarja vrnil domov. Prav po tej uniformi je gostilna dobila in ohranila ime, pa čeprav se je vmes zamenjalo kar precej lastnikov.

Takoj za gostilno zavijemo na levo v stransko dolino in ji sledimo dober kilometer. Ob markacijah za Kozji vrh je vožnje konec in od tu naprej je treba iti peš. Kar dolgo sledimo gozdni cesti do precej velike planine, kjer stoji manjša koča in se pasejo ovce. Od tam naprej je cesta kolovoz in se strmo dviga. Pripelje nas do še enega križišča, kjer se srečuje kopica gozdnih cest, ki so jih zgradili v zadnjem desetletju in so temeljito spremenile prej nedotaknjeno pokrajino. Tam markirana pot zavije na severno stran gore in vse skupaj postane strmo in precej zahtevno. Planinska pot prečka več hudournikov, nato pa na manjšem sedlu zavije ostro na levo. Tik pred vrhom se postavi strmo pokonci, a ni prehudo. Stopimo na manjši greben, in od tu je po ravnem grebenu prek škrapelj le še dobrih sto metrov. Ves čas hodimo po gozdu, ki prav na vrhu preide v čistino. Na vrhu nas pričakata vpisna skrinjica in priročna klopca, pa tudi lep razgled po Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah. Po treh urah hoda smo končno na 1628 metrov visokem vrhu.

Po treh urah hoda smo končno na vrhu.

Vzpon na Kozji vrh je potep po zakotju Kamniško-Savinjskih Alp. To je vzpon na samoten vrh v senci najvišjih vrhov. Prelep izlet, na katerem se ni bati, da bi srečali kaj dosti ljudi.