Sezona svežega in polnega okusa

V zadnjem času se vse več govori o sezonskem načinu prehranjevanja, v isti sapi pa tudi o ekološkem, naravnem, domačem in lokalnem ter trajnostnem načelu pri prehrani. Kje je bistvo tega tako čislanega sezonskega in zakaj je dobro? V resnici ne gre za nič drugega kot nekaj zdrave pameti, če hočete: zdrave kmečke logike, ki bi nas morala voditi pri prehranjevanju.

Svet okoli nas

Če za trenutek odmislite prvi nakupovalni center ali hipermarket, ki je za vogalom, ter kupe in kilograme vsemogočih živil, ki jih ljudje od tam odnašamo, poskusite odmisliti še tistega za naslednjim vogalom in tistega za naslednjim. Z drugimi besedami: pomislite, da bi morali za to, da bo želodec poln, narediti kaj drugega kot le stopiti med trgovske police in napolniti voziček. Takrat bi se verjetno spomnili na to, kaj ravno dozoreva na drevesih okoli hiše, kaj že kali v gozdu in kaj je tisto, kar v sezoni sploh lahko kupimo pri bližnjem kmetu. In v tem primeru je jesen res pravo bogastvo, ki nas ne bi pustilo lačnih niti takrat, ko bi v zrak izpuhteli vsi prepolni nakupovalni vozički.

Jabolka, hruške, slive …

Ni potreben pretirano dolg premislek, da ugotovimo ali se na lastne oči prepričamo, kaj že od nekdaj najbujneje obrodi na naših drevesih jeseni. Domača jabolka, hruške in slive so sadje, ki ima dolgo tradicijo v našem okolju. Zakaj bi jih kupovali tam, do kamor so morale prepotovati dolge stotine in celo tisoče kilometrov in se poleg pesticidov kopajo še v kupu kemičnih snovi za zaviranje zorenja, podaljševanje trajnosti, ohranjanje barve. In to ob tem, da se na našem podeželju in vrtovih veje šibijo pod sadeži dobrih starih sort jabolk in hrušk ter majhnih, a okusnih sliv. To, da nimamo vrta ali jablane, ni preveč prepričljiv izgovor, saj so sadna drevesa – predvsem jablane – v naši deželi na gosto posajena že od časa Marije Terezije. Da imamo razvajen okus za industrijsko bleščeče in brezhibno sadje, je jasno, kar pa še ne pomeni, da bi se smeli zadovoljiti z generičnim okusom in poplavo pesticidov v tem sadju.

V naravo

Zato tudi prebivalci iz mestnih predelov nikar tako hitro ne obupajte. Že na malce aktivnejšem izletu v kateri koli del Slovenije boste skoraj zagotovo naleteli na nekaj kmetij, kjer vam bodo z veseljem za majhen denar odstopili gajbico ali dve jabolk. Zelo verjetno jih boste v kakem bregu morali obrati kar sami, kar pa je prej dobro kot ne. V takem primeru ste lahko skoraj prepričani, da se kmet s pridelavo ne ukvarja načrtno in za zaslužek, torej se zagotovo ni trudil s pesticidno obdelavo tega drevja. S tem boste kar naenkrat zaobjeli vse tisto zgoraj našteto – sezonsko, domače, sveže, lokalno, naravno! Sicer pa kmetje v obiranje radi odstopijo tudi kako drevo slive in hruške, še posebno če je letina tako obilna, kot se kaže to leto. In še nekaj – tako jabolka, slive kot hruške so zelo hvaležno sadje tudi za sušenje in shranjevanje za poznojesenske in zimske dni. Nekaj malega dela boste sicer imeli s pripravo in sušenjem, vendar, verjemite, res se izplača! Ne le da nam v trgovinah prodajajo suho sadje po enormnih cenah, povrhu je to največkrat žveplano ali drugače industrijsko obdelano. Morda res domači krhlji na videz ne bodo tako plastični kot kupljeni, še posebno če smo jih pripravili iz majhnih domačih jabolk, vendarle pa ne bodo zato nič manj okusni, še več – zelo verjetno bodo imeli naravnost božansko aromo.

Za treniranje sivih celic

Poleg sadja je jesenska sezona bogata tudi z zelenjavo, predvsem tisto ozimniško, in pa darovi, ki jih prinašata gozd in narava: od lešnikov in raznih zeli, kopriv za poparke in različne jedi do kostanja ter gob, robid itd. Se sploh zavedamo, kaj vse nam ponuja sezonskega gozd in kako dišeča sta lahko navadna repa ali korenje? Seveda, če jih jemo takrat, ko je zanje najugodnejša sezona. Bistvo vsega je, da vedno znamo kar najbolje izkoristiti tisto, kar nam v danem trenutku ponuja narava. Malce iznajdljivosti je vedno treba. V tej igri je kot nalašč tako, da imamo naenkrat opraviti s kupi fig, drugič dozorevajo kumare hitreje, kot nam jih uspe nabirati, spet tretjič v hipu dozori celo drevo sliv ali se terasna trta šibi pod težo dozorelega grozdja. Kmečka pamet in tradicija se v takih trenutkih izkažeta za pravo umetnost in sila dovršeno znanje, polno domislic o tem, kako kar najbolje porabiti presežke dobrin tako, da namesto na odpadu končajo v dnevnih obrokih ali zalogah za zimo.

Ni napačno kdaj se česa naučiti iz tradicije, še posebno zato, ker smo se od nje že tako oddaljili, da nam je po navadi malo mar za to, kaj je v sezoni in kaj ne. A nam ne bi smelo biti, saj je vse skupaj lahko en velik izziv. Vklopite sive celice, domišljijo in kreativnost, naberite nove recepte, poskusite presežke porabiti tako salomonsko inovativno, da nobeden za mizo niti enkrat ne bo pomislil, da že ves ljubi teden mlati eno in isto.