Tamarilo je rastlina subtropskega podnebja, ki izhaja iz Južne Amerike, gojijo jo predvsem v Peruju, Braziliji, Ekvadorju, Boliviji in Čilu, poznali in cenili pa so ga že stari Inki. Danes je rastlina razširjena tudi drugod, v Afriki in Aziji, Indiji in na Kitajskem ter predvsem na Novi Zelandiji, kjer so po drugi svetovni vojni začeli množično, komercialno pridelavo. Znana evropska pridelovalka je Portugalska.
Okroglasto jajčasti plodovi, veliki do deset centimetrov, so oranžne, rumene ali rdeče barve.
Tamarilo je drevo, ki zraste v višino tudi pet ali šest metrov, za domačo vzgojo lahko tudi pri nas kupimo sadike manjših rastlin, ki dosežejo do dva metra v višino. Okroglasto jajčasti plodovi, veliki do deset centimetrov, so oranžne, rumene ali rdeče barve in nekoliko spominjajo na paradižnik, tudi ko ga prerežemo na pol, zato se je rastline prijelo ime drevesni paradižnik, čeprav seveda s paradižnikom, ki ga gojimo po vrtovih, nima nič skupnega.
Plodove uživamo predvsem sveže, lahko pa jih predelamo v sok ali marmelado. FOTO: Guliver/Getty Images
Plodove tamarila lahko občasno kupimo v bolje založenih trgovinah, sladokusci ga cenijo zaradi prijetnega sladkega okusa, poznavalci pravijo, da spominja na mešanico kivija, pasijonke in paradižnika. Plodove uživamo predvsem sveže, lahko pa jih predelamo v sok ali marmelado. Tamarilo, ki je bogat z vitaminom C in sladkorjem, uporabljamo kot sadje ali zelenjavo, na primer kot paradižnik. Plod prepolovimo, po dolgem ali počez, in užijemo slastno meso. Lupina in tanjša plast mesa pod njo nista užitna. Poznamo več sort tamarila, primernih za različno uporabo. Rdeča vrsta je zelo okusna surova, vrsta amber ima rumene sadeže, ki so najslajši in jih kar prerežemo in pojemo meso. Vrsta gold je slajša od rdeče in manj od amber in je odlična za dodatke v omake, čatnije, kompote ...
Spominjajo na paradižnik. FOTO: Guliver/Getty Images
Tamarilo je zimzelena rastlina. Ker ne prenaša nizkih temperatur, jo je bolje gojiti v loncih, da jo lahko čez zimo umaknemo v notranje, toplejše prostore. Zanimivo je, da ne cveti in ne zori enakomerno, pravzaprav lahko plodove obiramo skoraj vse leto. Če plodove kupimo v trgovini, jih lahko hranimo dva ali celo tri tedne, in to celo na sobni temperaturi, ki ni višja od dvajset stopinj.
