Sladkor, sladkor in spet sladkor

Saharoza, glukoza, fruktoza, maltoza, dekstroza – ali jih navadni smrtnik sploh zna ločiti? Verjetno ne, tudi če prebira napise o hranilni vrednosti na embalaži živil. V nasprotju z maščobami, kjer je jasno zapisano, koliko nasičenih, nenasičenih oziroma mononenasičenih in polinenasičenih maščob ter trans maščob vsebuje izdelek, so vsi različni sladkorji po navadi označeni le kot sladkor.

Kdor prebere celotni seznam sestavin, si zna morda ustvariti jasnejšo sliko, kakšna sladila se skrivajo v hrani, denimo, ali gre za koruzni glukozno-fruktozni sirup, dekstrozo ali maltozo. A če potrošnik želi izvedeti, koliko posameznega sladkorja je dejansko v hrani, je prepuščen sam sebi.

Preveč fruktoze

Michael Goran, profesor preventivne medicine in direktor centra za pretežke otroke na medicinski fakulteti Univerze v Južni Kaliforniji, je analiziral vrsto brezalkoholnih napitkov in ugotovil, da vsebujejo precej več fruktoze, kakor bi si lahko mislili z deklaracije na embalaži. V (ameriških) pijačah, kot so dr. pepper, pepsi, sprite, mountain dew, kokakola, arizona iced tea in 7up, okoli šest desetin sladkorja zavzema prav fruktoza. Rezultati Goranovih preiskav so bili vedno enaki ne glede na različne metode analize.

Ugotovil je še, da so nekatere pijače, ki fruktoze niso navajale med sestavinami, kljub temu vsebovale tudi to obliko sladkorja. Pepsijev throwback (vrsta pepsikole, sladkana s sladkorjem iz sladkorne pese namesto s koruznim glukozno-fruktoznim sirupom) in sierra mist natural (7upu podobna limonada s saharozo namesto s koruznim sirupom) sta kljub temu vsebovala 37 oziroma 7 odstotkov fruktoze. Tudi v mehiški kokakoli, ki vsebuje le saharozo, je bilo več fruktoze kakor glukoze, čeprav bi morali biti v enakem razmerju.

Različna presnova

Znanstveniki še vedno ne poznajo vsega o delovanju različnih oblik sladkorja na telo, a določene stvari so znane: saharoza, splošno znana kot beli sladkor, je disaharid, mešanica glukoze in fruktoze v razmerju 50:50. In telo ta sladkorja presnavlja precej različno: glukoza je glavni vir energije, zato jo celice takoj porabijo ali shranijo za pozneje. Fruktozo lahko presnavljajo le jetra, kar pa ob povečanem vnosu lahko vodi do povečane sinteze maščobnih kislin oziroma trigliceridov.

Glukozno-fruktozni sirup oziroma koruzni sirup z večjo vsebnostjo fruktoze (HFCS), sestavni del številnih prehranskih izdelkov, je pravzaprav glukoza, obdelana z encimi, ki spodbudijo nastanek fruktoze. Ameriška agencija za prehrano in zdravila (FDA) v prehranski industriji dovoljuje uporabo glukozno-fruktoznega sirupa, ki vsebuje 42 ali 55 odstotkov fruktoze.

In zakaj je to sploh pomembno? Če telo fruktoze ne porabi za energijo, prispeva le k večji telesni teži. Dr. Robert Lustig, profesor pediatrije in endokrinologije na Univerzi v San Franciscu, priznava, da še ni študij, ki bi se ukvarjale s tem, kako večji delež fruktoze v saharozi (nad 50 odstotkov) vpliva na zdravje. To pa še ne pomeni, da ljudje ne bi mogli biti bolje obveščeni, katere sladkorje uživajo. Dr. Lustig se zavzema, da bi bilo na embalaži jasno zapisano, koliko katerega sladkorja vsebuje neko živilo.

Naravno in umetno

Treba je poudariti, da sama fruktoza, ki je naravno prisotna v sadju in zelenjavi, ni problematična, če se jo uživa v zmernih količinah, denimo dve ali tri jabolka na dan. Težave nastopijo, kadar uživamo živila z dodano fruktozo, največkrat v obliki koruznega sirupa. Fruktoza, ki ni pridobljena iz sadja, ampak iz rafiniranega koruznega sirupa ali rafiniranega sladkorja, je danes najpogostejši dodatek v predelani hrani. Prisotna je v sladkarijah, sadnih sokovih, gaziranih pijačah, kosmičih, kruhu in pekovskih izdelkih, piškotih, sladoledu, jogurtih, paradižnikovih omakah, majonezah in celo v izdelkih za diabetike.

Kakor koli že, zagotovo bomo bolj zdravi in vitkejši, če bomo uživali manj sladkorja katere koli vrste.