Slovenka, ki je dobršen del otroštva preživela po bolnišnicah

Z želodcem imam manj težav kot pred leti, vendar se moram držati stroge diete, pomagam pa si tudi z zdravili,« mi je na vprašanje o trenutnem počutju odgovorila simpatična 27-letna Cerkljanka. »Zdaj je najhuje z nogo, ki kljub številnim operacijam še vedno ni v redu. Čakam na dodatne preiskave. Pomagam si s protibolečinskimi obliži in tabletami,« je zaplete razložila Ana Svetičič, ki je dobršen del otroštva in mladosti preživela po bolnišnicah.

Otroštvo po bolnišnicah

»Začelo se je s prirojeno hiatusno hernijo. Ker je bilo moje življenje v nevarnosti, so me pri 18 mesecih operirali na otroški kirurgiji kliničnega centra. Do 13. leta sem bila popolnoma zdrava, nato se je vse skupaj ponovilo. Ponovno so me operirali v letih 2001, 2006 in 2007. Operacije so bile zelo zahtevne. Zdravila sem se na kliničnem oddelku za torakalno kirurgijo,« svoje preizkušnje našteva sogovornica in ob tem ne pozabi pohvaliti osebja tega oddelka. Kot da štirje nič kaj preprosti posegi na želodcu ne bi bili dovolj, se je kot srednješolka dve leti zdravila zaradi išiasa. »V boju z bolečinami mi je zelo pomagala akupunktura, na katero sem hodila na klinični center.« Leta 2002 so ji morali odstraniti žolčne kamne, pet let pozneje, po zadnji operaciji želodca, pa je zbolela še za boreliozo. »Jemala sem antibiotike in jo uspešno pozdravila,« pripoveduje Ana.

Po maturi na fakulteto

Čeprav je veliko manjkala pri pouku in pozneje na predavanjih, je uspešno končala Gimnazijo Jurija Vege v Idriji in Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani. »Imela sem zelo razumevajoče profesorje. Na gimnaziji so mi od prvega dne pa vse do mature zelo pomagali. Snov so mi dodatno razložili, če me ni bilo v šoli, sem teste pisala pozneje. Ko sem bila v bolnišnici, me je obiskala razredničarka, česar ne bom nikoli pozabila. Ob uspešno opravljeni maturi so se vsi veselili z mano.« Tudi na fakulteti je bila deležna dodatne razlage, če je bila v obdobju izpitov v bolnišnici, jih je lahko opravljala naknadno. »Sicer sem redno hodila na vsa predavanja ter vaje in se veliko učila, čeprav zaradi bolečin pogosto težko, a imela sem močno voljo. Med hospitalizacijo so me sošolke, ki so bile res čudovite, obiskovale in mi posojale zapiske.«

Zapleti po ugrizu psa

Leto 2009 bo Ani Svetičič ostalo v nepozabnem spominu, a še zdaleč ne samo po dobrem. Takrat je diplomirala in se kot profesorica defektologije zaposlila v osnovni šoli v Cerknem, kjer živi s starši. »Ta poklic sem si izbrala zato, ker sem si vedno želela pomagati drugim, še zlasti ljudem s posebnimi potrebami. Že pred študijem sem prebrala veliko tovrstne literature, hodila na srečanja gibanja Vera in luč ter sodelovala pri Sožitju – Zvezi društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije,« razlaga prijetna sogovornica, ki o svoji službi govori z žarom v očeh. »Vsako jutro znova grem rada v šolo, saj imam svoje učence neizmerno rada. Med počitnicami je brez njih pusto in komaj čakam na september. Vedo, da nekaterih reči fizično ne zmorem, in so zelo pozorni. Razveselim se, ko me kateri med bolniško pokliče in pove, da me pogreša. Pohvaliti moram tudi ravnatelja, ki je izjemno razumevajoč. Zaradi zdravstvenih težav sem v službi veliko odsotna. Skrbi ga zame in pogosto me povpraša, kako je z zdravjem, predvsem z nogo.«

Ni preprosto prestati 15 operacij in ne izgubiti upanja

Pred dvema letoma je Ano na službeni poti namreč ugriznil pes in do danes je imela že 10 operacij. »Zdravila sem se in se še na kliničnem oddelku za kirurške okužbe na UKC Ljubljana in v Splošni bolnišnici Šempeter. Zaradi vseh težav se moram izogibati sklanjanju in dvigovanju težjih bremen ter večini športov, razen plavanju in hoji.« Pravi, da je družabna in da ne obupa prehitro, kar ji prav gotovo koristi pri soočanju s preizkušnjami. Prestati 15 operacij, iz dneva v dan premagovati bolečine, se soočati z vedno novimi zapleti in pri vsem tem ne izgubiti upanja v dober konec ni preprosto. Prosti čas si posladka s peko peciva in tort, popestri z izdelavo voščilnic in brskanjem po internetu. »Najraje od vsega pa hodim v službo, moji učenci so na prvem mestu!«.