Smo vestni pri umivanju rok?

V sodobni družbi, kjer se proti vse več virusom uspešno bojujemo s cepivi, bakterije pa bombardiramo z antibiotiki, bi morala biti higiena samoumevno ravnanje posameznika, a raziskave kažejo, da je resnica povsem drugačna. Svetovni dan umivanja rok so minuli mesec zaznamovali predvsem v nekaterih afriških, azijskih in južnoameriških državah, v naprednejših družbah pa se vzvišeno sprenevedamo, češ na vzdrževanje čistoče pa nas le ni treba opozarjati.

Sprenevedanje

Toda pravilo je enako za vse: redna nega rok z obilico mila in tople vode uspešno zajezi širjenje številnih nalezljivih bolezni, strokovnjaki celo ocenjujejo, da bi lahko s tem rutinskim početjem rešili več življenj kakor s cepljenjem in drugimi zdravstvenimi ukrepi! Vsakokrat po uporabi stranišča bi si torej morali umiti roke – toda ali si jih res? Obsežna raziskava, ki je obravnavala higienske navade v ZDA in na Otoku, je nedavno postregla z zastrašujočimi podatki: večina ljudi pravzaprav laže glede osebne higiene, saj si roke po mali ali veliki potrebi v resnici redno umiva le od 10 do 20 odstotkov ljudi, preostali pa umazanijo pridno širijo naprej! Zahodne družbe svojo domnevno ozaveščenost o nujnosti vzdrževanja higiene sicer razglašajo z modnimi ukrepi, kot so avtomatske pipe in sušilniki, papirna zaščita za toaletno školjko ipd., a vsi izumi in domislice nam pomagajo bore malo, če pri tem pozabljamo: neumite roke pomenijo prenos številnih bakterij, virusov, bacilov in fekalij na različne površine, kljuke vrat, oblačila, lase, mobilnike, računalniške tipkovnice itn., veliko škodljivcev pa po okolju raznašajo otroci, ki so pogosto izpostavljeni umazaniji, pri straniščni higieni pa pozabljivi ali malomarni.

Umazanije se bojimo

Psihološke raziskave kažejo, da spadajo okužbe med največje strahove človeštva, kar naj bi izviralo iz evolucijske grožnje pred plenilci in sovražniki iz okolja; podobno trepetamo še pred ranami, upirajo pa se nam tudi telesne tekočine, gnila hrana, zloraba, goljufija in telesne deformacije. In če se prenosljivih bolezni tako zelo bojimo, zakaj smo tako malomarni pri preprečevanju njihovega širjenja? Zato ker nam je napredek omogočil odpravljanje posledic z agresivnimi kemičnimi čistili, antibakterijskimi mili in razkužili, ocenjujejo strokovnjaki, ko pa človeštvo teh sredstev še ni imelo na razpolago, je ravnalo mnogo previdneje, kolikor je bilo to pač mogoče; celo nekatere živali se strogo držijo nekaterih zakonitosti, šimpanzi, denimo, si po vsakem spolnem odnosu obrišejo penis, ptiči zgledno skrbijo za čistočo gnezda, tapirji si za iztrebke izkopljejo posebna stranišča.

Virtualna varnost

Strah pred škodljivci nam je narava tako rekoč vcepila, zakaj se jih torej ne otepamo učinkoviteje? Nekoliko vestnejši smo le, kažejo raziskave, ob izbruhih pandemij in epidemij, denimo med razsajanjem ptičje in prašičje gripe, higienske zakonitosti sploh nekoliko bolj spoštujemo v zimskih mesecih, ko običajno pridno praznimo tudi lekarniške zaloge razkužil. Razlog za malomarnost pa se po mnenju strokovnjakov skriva v psihologiji sodobne družbe: med ljudmi je vse manj pristnega telesnega stika, vse več je virtualne komunikacije, ki se nam podzavestno zdi čistejša in varnejša. In če so torej javna stranišča templji umazanije, jih je torej treba zapustiti čim prej, saj je verjetnost okužbe zaradi neumitih rok po mnenju mnogih veliko manjše kakor nevarnost, ki jo morebiti prinaša klepet ali spogledovanje z neznancem.