Špela Grošelj: Enkrat bom premagala tudi 42 ki­lometrov

Že pri štirih sem hodila v teniško šolo. Kar petnajst let sem tudi trenirala ples in plešem še vedno zelo rada. A pri ljubezni do športa gredo največje zasluge predvsem mami, ki je bila športnica. Nekoč se je pošalila in mi rekla, veš, ko še nisem vedela, da bom dobila tebe, sem si želela sina Primoža, ki bi bil športnik. Dobila pa sem hčerko, ki je pevka, poleg tega pa še navdušena rekreativna šport­nica. Kaj lepšega.

Tek sem prav zares vzljubila šele pred dobrimi petimi, šestimi leti. Prej nisem marala teči. Takrat pa smo s prijatelji na Rodosu sklenili stavo, da bomo oktobra na Ljubljanskem maratonu pretekli desetko. Samo jaz sem držala besedo, začela sem se pripravljati in čisto padla v tekaški ritem. In ti občutki kar ne popustijo. Zdaj pač tečem. Mogoče moraš tudi za tek dozoreti. Ker se med tekom, sploh če si tak kot jaz in med tekom ne maraš klepetati, soočaš s samim seboj, s svojimi mislimi.

Zdi se mi pomembno, da se s špor­tom srečaš že v otroštvu. Da te star­ši navadijo na aktivno življenje. Če ne zaradi drugega, zaradi zdravja. Se­veda sem imela obdobja, ko se mi ni nič dalo, sem pa imela tudi obdobja, ko sem razvila pravo odvisnost. Niti toča me ni ustavila, da ne bi odtekla tistega svojega kroga.

Celoten članek, v akterem ne manjka športnih zanimivosti o Špeli, najdete na strani Polet.