Sreča pride s starostjo

Ni res, da se s staranjem življenje slabša, to potrjuje tudi znanost, ki razkriva, da so starejši zadovoljni s svojim življenjem, bolj mirni in izpolnjeni.

Raziskave kažejo, da ljudje vrhunec sreče dosežejo dvakrat v življenju, prvič pri 23 letih, drugič pri 69. Po zgodnjih dvajsetih raven sreče, ki jo posameznik občuti, pada in se niža vse do petdesetega, ko spet začne rasti. Ljudje pri 80 letih so bolj zadovoljni kot osemnajstletniki; neka raziskava kaže, da smo najbolj srečni pri 37; zdi se, da smo s staranjem vse bolj srečni.

Narobe je, da se bojimo staranja. Po mednarodni raziskavi o sreči se stabilnejše obdobje sreče in zadovoljstva začne pri petdesetih, potem ko mine t. i. kriza srednjih let. Ta pojav se ne nanaša le na zahodno družbo, prisoten je v vseh kulturah. Družba se pravzaprav brez razloga boji staranja.

Ljudje vseh starosti menijo, da so najbolj srečni v mladosti, čeprav je znanost dokazala nasprotno. Na podlagi študije univerze Duke v veliki meri na nas vplivajo predpostavke o trenutkih največje sreče v življenju. Če mladi menijo, da jim bodo srednja leta prinesla vse prej kot srečo, se bodo najverjetneje slabo odločali, kar bo imelo posledice v prihodnosti. Podobno tudi nenehno spominjanje in pretiravanje v zvezi z občutki sreče v mladosti prinašata nostalgijo, ki nas žalosti, ko smo starejši.


Sicer pa nam sreče ne prinašajo ves čas iste stvari, pravijo znanstveniki z univerze Brown. Mladi denimo težijo za velikimi stvarmi, priznanji, dramatičnimi spremembami in doživetji, kot so potovanja, tudi zaljubljenost, saj na podlagi vsega tega gradijo svojo identiteto. Starejši tega ne potrebujejo, zato znajo bolj uživati v malih stvareh.
Ljudje smo v splošnem srečnejši, ko ustvarimo neke od velikih življenjskih ciljev, ki smo si jih zadali, na primer zaposlitev, družina, gradnja hiše in podobno. Več ciljev ko kdo doseže, višji je občutek zadovoljstva, tudi samozavest, zdrava samozavest pa ustvarja pozitivno držo in srečo v življenju.


Sreča, zlasti v odraslosti, je odvisna od okoliščin, zdravja, poti, ki smo jo ubrali, vsak človek mora sprejeti svoje slabosti in prednosti, kar laže stori po tem, ko dozori, obogati svoje življenje z izkušnjami. Znanost tako pritrjuje Budovi misli: Mir in sreča prihajata od znotraj, nobenega smisla ni, da ju iščemo zunaj. Bolj ko minevajo leta, manjša je potreba ljudi, da postanejo to, kar mislijo, da morajo postati, temveč preprosto so in to sprejemajo. Če smo odkriti, življenje z leti ne postaja boljše, le mi smo vse bolje opremljeni za spopadanje z vsem, kar nam prinaša na pot, a se z določenimi ovirami v mladosti nismo znali spopasti. Tisti, ki ne razvijejo teh spoznanj, orodij, menijo, da je življenje težko, ne le zaradi situacije, v kateri so, pač pa zato, ker se z njo ne zmorejo spopasti, je rešiti.