Starinska enolončnica na moderni mizi

Ko ne vemo več, kaj bi skuhali, so enolončnice naravnost odlična izbira, saj so narejene iz poceni in vsakdanjih sestavin. Iz takšnih sestavin, torej, ki v kuhinji praviloma ne manjkajo.

Kot nas pouči srednješolska knjiga Kuharstvo, ki jo je v srednji šoli uporabljala generacija, rojena pred več kot 40 leti, enolončnicam ponekod pravijo zloženke: »So mesne in brezmesne. Uporabljamo jih različno – za kosila, večerje pa tudi za malice med delovnim časom.«
 

Od golaža do pašte fižola

V tej knjigi, polni uporabnih receptov in idej, je še zapisano, da enolončnice ne smejo biti težko prebavljive ne premastne in porcija ne preobilna. Poglavje, ki omenja jed, skuhano v enem loncu, pa zajema tako golaževo in ješprenjevo juho kot tudi ričet, vipavsko joto, šaro ter vampe oziroma pljuča s krompirjem. In zraven seveda zlato klasiko – pašto fižol. Še eno pomembno vprašanje takole spotoma razreši srednješolska kuharska knjiga, in sicer poda odgovor na vprašanje, kaj je ričet. To originalno narodno jed, pravita v šolski kuharski knjigi Pepika Levstek in Andreja Grum, »pripravljajo brez prepražene čebule, česna in jušne zelenjave. Vse se v ričetu samo kuha. Prav tako ne dodajajo paradižnikove mezge.«


Mi smo se tokrat zataknili pri prvem od omenjenih, pri ješprenju. Se spomnite te jedi še iz vrtčevskih in osnovnošolskih časov? Takrat je nismo ravno oboževali, danes pa si lahko ješprenjevo zloženko pripravimo čisto po svoje, dodamo veliko zelenjave ter nam ljubih začimb, in jed se nam bo nenadoma zazdela naravnost fantastična.


K ješprenju se poda kos suhega mesa, vendar se mu bomo tokrat nalašč izognili. Okus enolončnice bo popoln, saj zelenjava in pravšnja mera začimb naredita svoje. Ne smemo pa pozabiti soliti – pravšnja merica soli podčrta tudi to jed.

Kuhali jo bomo torej brez mesa in pripravili za 10 oseb. Zakaj? Ker je takšna enolončnica naslednji dan, ko je pogreta, še boljša kot na dan, ko smo jo skuhali. Preverjeno!