Svet je na dvoje

Hranocentričnost ljubiteljev vsega dobrega, kar je mogoče pojesti, vsekakor nima meja, vedno je treba zbrano in z zvedavim upanjem razmišljati o tem, kakšen bi utegnil biti naslednji obrok, čeprav se hkrati že vnaprej ve, da ne bo mogel do konca potešiti lakote in da bo treba resno razmišljati še o naslednjem. In naslednjem. In, seveda, naslednjem. No, v ta ris moram uvrstiti tiste srečne prebivalce planeta, ki jim ni treba razmišljati o tem, kaj bodo za naslednji obrok sploh jedli. Teh je – žal – več.

Ni mi všeč vloga turobnega nergača

Starševska lajna, ki je moji generaciji v otroštvu ob vsakršni izbirčnosti ponavljala, da otroci v afriški državi xy (ime vstavi po potrebi) stradajo, »ti pa, izbirčnež, takole«, še zmeraj velja, silnemu napredku navkljub je še zmeraj depresivno resnična, spremenil se je morda le kontekst, v katerem jo izrekajo. Pravzaprav se je slika delno spremenila, in ko siti govorimo o lačnih, si običajno predstavljamo, da so nesrečniki daleč od nas, na drugem kontinentu na primer, a ni več tako preprosto, dosegljivi podatki pravijo, »da je lakota bliže, kot bi si lahko mislili«.

Od marsikod je slišati glasove, da nikakor ne bo šlo na boljše in da lačni ne bodo kmalu siti

Ko sem letos poleti pregledoval izsledke temeljite raziskave, ki jo je naročilo britansko ministrstvo za okolje, hrano in kmetijstvo, in ji gre verjeti, saj so v njej podatki stotin raziskovalcev iz 34 držav, so me obupne številke kljub vsemu presenetile. Če si lahko privoščim nemarno posploševanje in zaokrožanje, je zdajšnje stanje, kakor so ga lahko uzrli raziskovalci iz svojih podatkov, porazno: v neprizadeti dikciji se reče, da obstoječi svetovni prehranski sistem ne deluje za polovico svetovnega prebivalstva, kar – prevedeno v običajne kategorije – pomeni, da so gospodarske razlike med državami in številni drugi vzroki odgovorni za to, da je milijarda ljudi lačna, torej ne morejo priti do dovolj ogljikovih hidratov, maščob in proteinov, še ena milijarda trpi od tako imenovane skrite lakote, ker je v njihovi hrani premalo vitaminov in mineralov, na drugi strani pa je milijarda, ki uživa bistveno preveč hrane za svoje potrebe (in se kot z nekakšno božjo kaznijo spopada z epidemičnimi razsežnostmi kroničnih bolezni, kakršni sta diabetes tipa 2 in pahljača srčno-žilnih obolenj), poleg tega pa je še tako nemarna, da tako rekoč iz kaprice zavrže med 20 in 40 odstotki hrane, ki jo kupi ali pridela.

Nori nespodobni kontrasti

Ob premišljevanjih take vrste se precej hitro izsvetlijo iz podatkov nori, lahko bi rekli nespodobni kontrasti; po eni strani torej množice ne morejo do ustrezne hrane v svojem domačem okolju (in jim jo včasih pošiljamo tako imenovani oziroma samoimenovani bogati), po drugi smo si ravno na našem, sitem koncu svet, kjer se nikdar ne vprašamo, ali bomo imeli večerjo in čez noč streho nad glavo, izmislili na primer lokavorstvo, slow food, na tisoče netolerantnosti in alergij, da je včasih že kar smešno, če bi ne bilo tako žalostno resnično. In si znotraj okvirov svojega samozadovoljnega lokalnega bivanja privoščimo dekadentne prekrške. Saj veste, ogljikov odtis gor ali dol, jutri bom jedel papajo, ki je prifrčala z drugega konca oble. In podobno. Zgolj nekaj po naključju prisrfanih podatkov lahko ilustrira to repenčenje: največji konzument mehiškega piva zunaj meja Mehike je, glej, glej, Irska. Pih! Lanski rekordni uvoz vina je prebivalce dežele svobodnih, ZDA, ustoličil kot prve porabnike vina na svetu, prekosili oziroma prepili so celo tako zgledne vinoljubce, kakršni so Francozi! Hudo! Kaj šele bo, ko se bo še bolj odprla pipica kitajskim poznavalcem vsega dobrega?

Znanstveniki so redkobesedni in zlovešči

Znanstveniki, ki se igrajo z računalniškimi modeli globalnih klimatskih razmer, so redkobesedni in zlovešči: ob višjih temperaturah v sezoni rasti in zmanjšanih toplogrednih izpustih predvidevajo zgodnejše cvetenje rastlin, cvetenje, ki ga bodo opraševalke zamudile, in bo zato pridelka manj. Svet z rozinami namesto grozdja. Manj jajc. Manj mleka. Doba prisilne zmernosti in ponižnosti. In čas, ko bo debelost (in ne le hrana, ki jo spodbuja), kot kažejo razprave, ki vznikajo zadnje čase po Evropi in Ameriki – obdavčena. Bo zato manj lačnih?