Takrat ko sodiš, je bolje, da utihneš

Na Nizozemskem sta pred dolgimi leti ustanovila Kemplerjev inštitut za družinsko terapijo in začela to znanje širiti tudi zunaj meja svoje domovine: v Belgiji, na Islandijo, v Nemčijo in na Dansko. V Slovenijo prihajata že 24 let in številne generacije naših terapevtov so opravile njun izobraževalni program iz geštalt izkustvene družinske terapije, ki ga izvajata v sodelovanju z Inštitutom za družinsko terapijo. Slovenijo po vseh teh letih čutita kot drugi dom. Kako se spominjata svojih začetkov pri nas?

Sonja: Za naju je bila izkušnja precej nenavadna. Nekdo nama je takrat organiziral predavanje na medicinski fakulteti. Prva dva dneva se ni nič dogajalo: lepo oblečeni udeleženci so sedeli mirno in prav nič se niso odzivali. Postala sva živčna, negotova, nisva vedela, kaj je narobe. Ali sva res tako nezanimiva, sva se spraševala. Po dveh dneh sem začela govoriti o skrbi zase in skrbi za druge in to je naredilo preboj. Počasi se je med nama in udeleženci le razvila interakcija, kot sva je bila navajena. Ob koncu sva si jih šele upala vprašati, zakaj prva dva dneva nihče ni hotel nič govoriti, zakaj ni nikogar nič zanimalo. Povedali so nama, da ni olikano postavljati vprašanj predavatelju, ker bi to pomenilo, da dvomiš o tem, kar govori. Da, tako je bilo takrat, pred številnimi leti, danes pa je povsem drugače.

Delala sta tudi s slovenskimi družinami: ali sta opazila kakšne razlike v primerjavi z nizozemskimi, predvsem v problemih, s katerimi se spopadajo?

Roel: Menim, da so razlike predvsem posledica šolskega sistema. V Sloveniji so otroci pod velikim pritiskom šole in tega, da morajo doseči dobre rezultate. Pod tem pritiskom tudi starši dodatno pritiskajo nanje in veliko energije vlagajo v to, da skupaj z njimi delajo za šolo. Videla sva veliko izgorelih otrok pa tudi izgorelih staršev. Pri nas otroci ne dobivajo domačih nalog in vse je bolj sproščeno. Šolski sistem je usmerjen v otroka. Tu ljudje na splošno tudi več delajo kakor na Nizozemskem. Če ves čas delaš, si utrujen, potem doma otroci postanejo hitro nadležni, ni dovolj časa drug za drugega, zakonca postaneta le še starša in nič več partnerja. Ljudje tu zares pogosteje pozabijo na partnerski odnos.

Se spominjata kakšnega primera iz družinske terapije v Sloveniji, ki se vaju je posebno dotaknil?

Roel: Da, enega še posebno. Socialna delavka je pripeljala mamo z dvema otrokoma. Otroka sta živela v rejništvu, saj doma ni bilo mogoče. Takrat smo raziskovali možnosti, kaj bi se dalo narediti, da bi se morda vendarle lahko vrnila domov. Še nikoli prej nisem videl tako grozne mame. Zlorabljala ju je in izkoriščala, morala sta delati zanjo, sama pa ni prav nič skrbela zanju. Zelo sem bil jezen nanjo. Pogovarjali smo se približno uro in pol in v nekem trenutku se je njena dvanajstletna hči, dobro se še spominjam: bila je oblečena v belo obleko in videti je bila kot angel, postavila predme in me vprašala, ali bi hotel postati njen oče. Bil sem močno ganjen in pretresen, povedal sem ji, da sem zelo počaščen, a srce se mi je lomilo, ko sem ji moral razložiti, da njene želje ne morem izpolniti. Tega prizora ne bom nikoli pozabil in z dekletom sva ostala v stiku po elektronski pošti, pred štirimi leti pa sva se prvič ponovno srečala. Zdaj je poročena, ima otroka. Takrat mi je tudi povedala, da sem bil prvi, ki je prepoznal, kako zlobna je bila v resnici njena mama. Nedavno sem bil spet na obisku pri tem dekletu, zdaj mladi ženski, prišel sem kar s kolesom. Vesel sem, ker ji gre dobro.

Sonja: Zame je bila posebna učna izkušnja srečanje z mamo dveh otrok, fantom in dekletom. Deklica je bila zelo prilagodljiva in pridna, prijetna, olikana in nenehno se je smehljala. Fant pa ne, on je bil »problem«, prek njega so se kazale težave v družini. Med terapijo je mati »pobegnila« v psihozo. Prvič se mi je to zgodilo in bilo je na superviziji v živo, ko so nas obkrožali kandidati za terapevte. Nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem preprosto sledila intuiciji. Rekla sem ji, da ne vem, kaj dela niti kam gre, vendar ji ne morem slediti. Če hoče, da ji pomagam, se mora vrniti, saj da sem tu, na trdnih tleh in potrebujem tudi njo na tleh. Po tem se je v trenutku zavédela. Nekaj let pozneje sem jo srečala kot udeleženko na neki konferenci. Povedala mi je, kako izjemno pomembna izkušnja je bila to zanjo, saj je takrat prvič v življenju začutila, da lahko nekaj naredi v zvezi s svojimi težavami. Še vedno se prav dobro spominjam prizora in tudi tega, kako sem se takrat potila. Ko slediš svojemu notranjemu glasu, intuiciji, je to kot avantura – terapija kot takšna je avantura. Če jo delaš prav, namreč nikoli ne veš vnaprej, kaj se bo zgodilo.

Govorite o tem, kaj je posebnost pristopa izkustvene družinske terapije?

Sonja: Kot terapevtka se vprašam, kaj potrebujem od klienta. To počne zelo malo terapevtov, čeprav od njega potrebujemo veliko: da nas posluša, nas jemlje resno, da je do nas spoštljiv in da naredi nekaj s tistim, kar mu povemo. Vendar pa moramo za to prositi. Če se osredotočamo le nanj, ne uporabljamo zdravih delov sebe. Bolje ko znamo poslušati sebe, bolje lahko pomagamo klientu, ker imajo enako izkušnjo, kot jo imamo mi z njim, tudi vsi drugi ljudje.

Roel: Za nas terapevte je pomembno, da v odnosu do klienta ostanemo dvojni: sledimo mu, ga poslušamo, hkrati pa ostajamo v sebi in se opazujemo, kaj ob tem občutimo in mislimo sami ter kako bi to lahko uporabili v terapevtskem odnosu. Enako kot je to pomembno v partnerskem odnosu – da smo jasni glede svojih potreb in misli ter smo hkrati odprti do tega, kar misli druga oseba. Izziv je v tem, da najdemo pot, na kateri se z drugim lahko srečamo nekje na polovici.

Kaj je še značilno za izkustveno družinsko terapijo?

Sonja: Vanjo vključujemo klientove pomembne osebe. Če denimo na terapijo pride ženska sama, skušamo vključiti tudi partnerja. Naš cilj je, da smo koristni, dragoceni za oba, tako da se z našo pomočjo naučita, kako lahko pomagata drug drugemu in kako sta drug za drugega lahko dragocena – to je najpomembneje. Enako delamo z družino: otrok ne obravnavamo ločeno, ampak hočemo pomagati staršem, da bi lahko pomagali svojim otrokom, in tudi pomagati otrokom, da bi svojim staršem na pravi način povedali, kaj potrebujejo in česa ne. Delujemo tako, da lahko družine in pari sami rešujejo svoje probleme in postanejo neodvisni od terapije, kolikor hitro je mogoče.

Posameznika brez povezav z drugimi niti ne moremo razumeti. Največkrat pridejo na terapijo ženske same, saj partnerji na začetku ne želijo. V prvih dveh, treh srečanjih dobim določeno sliko o možu. In mislim si: O moj bog, in ta človek bo prišel k meni! Toda ko pride, vidim povsem drugo sliko. In takrat tudi zaznam povsem druge stvari pri ženski, ki jih prej nisem. To je zato, ker vsak pove svojo lastno zgodbo. In to se mi dogaja še po vseh teh letih terapevtskega dela. Šele ko ju vidim skupaj, lahko ugotovim, kaj je narobe v njunem odnosu.

Kaj pomeni to, da si za drugega dragocen?

Sonja: To, da takrat, ko jaz potrebujem pomoč, veš, kako mi lahko pomagaš. Velikokrat v družinah želimo pomagati drug drugemu, pa ne vemo, kako. Delamo pač tako, kakor smo se naučili v svoji lastni družini, to pa ni nujno najboljši način. Večina parov, ki sem jih srečala, si resnično želita biti drug drugemu dragocena oziroma vredna. Ko začutita, da tega ne moreta ali ne znata, se umakneta v delo, šport, ker imata občutek, da nista ustrezna in dovolj pomembna za drugega. Na terapiji jima pomagamo to izkusiti. Menim, da izkušnja seže dlje kakor samo uvid.

Roel: Terapevt mora biti zgled za to, kako to narediti.

Kako?

Sonja: Nekoč sva delala z zelo prijetno družino. Sin pa je imel napade strahu in si ni upal v šolo. Nisva mogla ugotoviti, v čem je bila težava: mati je bila skrbna, oče prav tako … Potem pa sva v nekem trenutku rekla drug drugemu: tako zelo resni so! Manjkala je igrivost. To sva jim povedala in fant je takoj razumel. Šel naj bi na tabor, a je bil preveč boječ. Pa mu je Roel zelo vživeto rekel: »Seveda, tam je džungla, polna levov in tigrov, ki bi te lahko razmesarili, in sloni bi te poteptali!« Na to se je fant smejal in potem je rekel polglasno: »Ja, pogum potrebujem.« In Roel mu je z navdušenjem dejal: »Ja, res je! Pojdimo in pokončajmo te barabe!« Tudi mama je razumela sporočilo, oče pa še vedno ne. Zdelo se mu je, da je to nekaj, kar velja za sina. »Ne, ne, tudi za vas velja, tudi vi se morate tega naučiti!« mu je odvrnil Roel. Če bi v tem primeru terapevt resno govoril o problemu, ne bi naredil nič, saj ne bi v družino uvedel tistega, kar je manjkalo, nikakršne nove izkušnje ne bi dobili.

Kakšen človek mora biti družinski izkustveni terapevt?

Roel: Imava seznam različnih kompetenc, ki naj bi jih imel. Temeljna je ta, da si sposoben poslušati drugega, biti odprt do njega in do tega, kar se plete v njegovi glavi, hkrati pa ostajati v stiku s seboj. To je temeljna terapevtska drža.

Sonja: Moraš biti odprt, neposreden, pošten, pristen. Če nisi zares zainteresiran za drugega, si v napačnem poklicu.

Roel: A moraš biti zainteresiran tudi zase.

Sonja: Tudi po tem se družinska izkustvena terapija ločuje od drugih: da je terapevt kot osebnost vključen v terapijo. Ko sebe ne vključuješ, potem ti kot terapevtu ni treba biti tako zelo odprt in neposreden; usmerjen si na klienta.

Torej je terapija zdravilna tudi za terapevta in vključuje njegovo osebno rast?

Sonja: Brez tega v resnici ne moreš biti dober terapevt. Meje terapije so vedno meje terapevta. Bolj osebnostno raste, bolje lahko dela kot terapevt.

Kaj je vaju vodilo, da sta se odločila za poklic družinskega terapevta?

Roel: V nasprotju z večino terapevtov nisem postal to zato, ker bi si močno želel pomagati drugim. Želel sem razviti samega sebe in se naučiti, kako biti z ljudmi, kako biti z njimi v odnosu in ob tem skrbeti zase. V otroštvu sem se naučil strategije umika, in ne tega, kako se postaviti zase. Sicer sem znal zelo dobro poskrbeti zase, tako da sem šel ven, se ukvarjal z zanimivimi stvarmi, vendar ne v odnosu. V 70. letih smo imeli na Nizozemskem treninge senzitivnosti, to je bilo gibanje, ki je iz ZDA zelo kmalu prišlo tudi k nam. Takrat sem zelo dobro obvladal upravljanje stvari. Na čustvenem področju pa nisem imel ničesar povedati in tega primanjkljaja sem se zavedal. Tako sem se učil, kako izražati čustva, potrebe, občutke...

Sonja: Takrat sva srečala tudi Walterja Kemplerja, avtorja geštalt izkustvene družinske terapije. Bil nama je kot nekakšen duhovni oče. Moja pot v družinsko terapijo je bila s povsem nasprotnih izhodišč kot pri Roelu. Preprosto sem morala čutiti povezanost z drugimi ljudmi, če povezave ni bilo, sem postala nemirna. To je prav tako koreninilo v mojem otroštvu. Spoznanje, da se lahko zavzamem zase in da je to v redu, je bilo zame navdihujoče. Tega sem se naučila pri Walterju Kemplerju in očaralo me je, kako učinkovit je bil kot terapevt, s kako malo besedami je dosegel veliko.

Od tega svetovno znanega psihoterapevta sta dobila učinkovito orodje?

Roel: Pri njem se nismo učili tehnik in pravil, ampak tega, kako se srečati z drugim človekom, kako govoriti iz srca drugemu srcu.

Sonja: Obstaja le en pogoj za to, da smo terapevti lahko osebni in neposredni: da ne sodimo. Kadar sodimo, je bolje, da utihnemo. Takrat namreč prizadenemo ljudi. Prepričana sem, da ima vsakdo dobre razloge za slabo vedenje. Torej ne bom sprejela slabega vedenja, vendar pa bom spoštovala človeka, ki je za njim. Nazadnje se vsi trudimo, da bi delali, kar najbolje moremo. Ko nehaš obsojati in razsojati, si le še radoveden. Takrat se lahko kot človek odpreš za klienta.

Menita, da so družine terapevtov bolj zdrave od drugih družin?

Sonja: Ne. Nič se ne razlikujemo od svojih klientov. Upamo le, da smo korak pred njimi, saj jim le tako lahko pomagamo. O najinem zakonu lahko rečem, da pravzaprav ni ostalo veliko, česar ne bi sama izkusila. Tudi midva sva delala povsem enake neumnosti. In prav tako sva takrat potrebovala terapijo, sicer ne bi videla lastnih vzorcev, potrebovala sva nekoga, da nama je pomagal iz njih.

Roel: Edina razlika je ta, da terapevt lahko govori o svojih strahovih. Ne beži stran od njih, zna se soočati z njimi, saj se je tega naučil.