

Diagnozo postavi psihiater. FOTO: Valeriy_g/Getty Images

Hipohondri nenehno preverjajo svoje zdravstveno stanje. FOTO: Ajr_images/Getty Images

Nagnjenost k tesnobi ali depresiji poveča možnost za hipohondrijo. FOTO: Peoplevideos/Getty Images



Glavni in najbolj značilen simptom hipohondrije je, da je posameznik nenehno zaskrbljen zaradi svojega zdravja, poleg tega pa redno misli, da ima resno bolezen, tudi brez kakršnih koli simptomov. Posledica tega je, da pogosto obiskuje zdravnika in se naroča na različne zdravniške preglede.
Druga značilnost te psihološke motnje je, da posameznik vsem znakom in spremembam v telesu posveča preveč pozornosti. Hipohonder pogosto ignorira negativne medicinske ugotovitve in zdravniška mnenja, ker je tako močno prepričan, da se bori z resno boleznijo.

Za razvoj hipohondrije je odgovornih več dejavnikov, denimo otroške travme, izkušnje in spomini, povezani z resnimi boleznimi ali zdravstvenimi težavami, splošna nagnjenost k tesnobi ali depresiji, tudi določene telesne bolezni, navaja Marga Kocmur, dr. med., viš. svet., spec. psih., v prispevku hipohondrična stanja.
Prehodno se hipohondrija lahko pojavi v obdobjih življenjskih kriz; pri ljudeh, ki so preboleli hudo bolezen ali zaradi nje izgubili svojca. Opažajo jo tudi pri ljudeh, ki spremljajo zdravje in zdravstvo, na primer pri študentih medicine.
Čeprav bolezen, za katero hipohonder meni, da jo ima, ni resnična, je stiska, ki jo doživlja, prava.
Pri Omri, programu, namenjenemu boljšemu splošnemu poznavanju duševnega zdravja, opozarjajo na pojav kiberhondrije ali spletne hipohondrije. »Pri tej obsesivno-kompulzivni motnji se kot obsesivne vsiljujejo in neprenehoma ponavljajo misli o lastni telesni ali duševni bolezni – človek kar naprej opaža, da ima znake kake bolezni. Te obsesije so v resnici lažni alarm, vseeno pa vzbujajo tesnobo, ki jo človek poskuša omiliti z nenehnim preverjanjem, ali je njegovo (namišljeno) bolezensko stanje resnično. Človekova dejanja za ublažitev tesnobe imenujemo kompulzije,« razlagajo.

Gre za motnjo, pri kateri človek obsedeno preverja svojo namišljeno bolezen z brskanjem za informacijami na internetu. Slabost takega brskanja so napačne in neustrezne informacije, na katere lahko iskalec naleti, in jih, če jih ne zna prepoznati kot zavajanje, vzame za resnične.
Diagnozo hipohondrije, ki ni le prehodna, postavi psihiater. Osebni zdravnik in specialisti pred tem izključijo prisotnost telesnih bolezni, ki naj bi mučile pacienta. Hipohondrija se zdravi s psihoterapijo in v nekaterih primerih z zdravili. Cilj zdravljenja je zmanjšati bolnikovo tesnobo glede zdravja in mu omogočiti samostojno obvladovanje svojih skrbi. Ena najpogosteje uporabljenih metod zdravljenja je kognitivno-vedenjska terapija.
Motnja je lahko prehodna ali trajna.