Učenje je eliksir za srečo v zrelih letih

Ko se približuje upokojitev, mnogi pomislijo: »Zdaj bo končno čas za počitek.« Toda raziskave in življenjske izkušnje kažejo, da se pravi čar življenja prenekaterikrat začne prav takrat, ko se osvobodimo službenih rokov in vsakodnevnega hitenja. A namesto mirovanja je ključ do zdravja in sreče v vseživljenjskem učenju ter raziskovanju novih hobijev, ki prinašajo veselje, radovednost in občutek, da življenje še zdaleč ni končano poglavje.

Vseživljenjsko učenje ni zgolj modna beseda, temveč način življenja. Gre za nenehno pridobivanje novega znanja in veščin v vseh življenjskih obdobjih – tudi v zrelih letih. Lahko pomeni učenje tujih jezikov, spoznavanje računalniških spretnosti, ustvarjalno pisanje, fotografiranje ali pa zgolj raziskovanje področij, ki nas zanimajo, pa za njih prej nikoli ni bilo časa. Mogoče je to tudi čas za novo športno kariero?

Strokovnjaki opozarjajo, da se aktivni možgani pri staranju upočasnjujejo. Učenje spodbuja spomin in koncentracijo ter zmanjšuje tveganje za demenco. Pomemben pa je tudi občutek dosežka: ko osvojimo nekaj novega, rasteta samozavest in občutek lastne vrednosti.

Možnosti

V Sloveniji obstajajo številne možnosti za izobraževanje tudi po koncu poklicne poti. Univerze za tretje življenjsko obdobje ponujajo predavanja, delavnice, študijske krožke in družabna srečanja, ljudske univerze organizirajo tečaje jezikov, računalništva, umetnosti in različnih praktičnih spretnosti.

Knjižnice in kulturni domovi vse pogosteje pripravljajo brezplačna predavanja, literarne večere in ustvarjalne krožke, ker gre čas naprej in mi z njim, imamo na razpolago spletne platforme, ki omogočajo, da se novih znanj lotimo kar doma, z miško in računalnikom. Tu so še športno-rekreativni klubi, in zakaj se ne bi lotili svojega nekdaj ves čas priljubljenega športa spet bolj zares? Izobraževanje v zrelih letih ni namenjeno zgolj delu, temveč predvsem kakovosti življenja. Prav zato so programi pogosto zastavljeni tako, da spodbujajo druženje, izmenjavo izkušenj in skupno ustvarjanje.

Ko se upokojimo, se pred nami naenkrat odpre prostor za dejavnosti, ki smo jih vedno želeli preizkusiti. Novi hobiji niso le prijetna popestritev prostega časa, temveč krepijo zdravje, družabnost in dobro voljo.

Recimo glasba in likovna umetnost: igranje inštrumenta, petje v zboru, slikanje, kiparjenje ali ples prebujajo ustvarjalnost in dajejo občutek svobode. Vse življenje je prav, da kolikor se le da, gojimo šport in se čim več gibamo. Pohodništvo, kolesarjenje, plavanje, joga ali taj či ohranjajo vitalnost ter zmanjšujejo tveganje za kronične bolezni. Vse popularnejše je kulinarično ustvarjanje, kuharski tečaji, spoznavanje tujih kuhinj ali učenje priprave zdravih jedi združujejo koristno in prijetno. Kdor ima možnost, se lahko zaveže vrtnarjenju. Stik z naravo, pridelava lastne zelenjave in gibanje na svežem zraku dokazano zmanjšujejo stres. Navdihuje pa nas lahko tudi prostovoljstvo: pomoč drugim bogati življenje, krepi socialne stike in daje občutek smisla, ki je v zrelih letih še toliko pomembnejši.

Začnimo zdaj

Mnogi, ki se upokojijo, najprej občutijo olajšanje, saj se jim ni več treba vsak dan odpravljati v službo. A po nekaj mesecih se lahko pojavi praznina: urnik, ki je bil nekoč poln obveznosti, naenkrat postane prazen. Prav tu se skriva nevarnost, da človeka zajameta dolgčas in pasivnost. Psihologi opozarjajo, da lahko to vodi v slabše psihično počutje, izgubo energije in celo zdravstvene težave.

Začetek učenja novih stvari in raziskovanja hobijev takoj po upokojitvi je zato ključen. Ljudje, ki se aktivno lotijo novih izzivov, lažje premostijo prehod iz delovnega v upokojensko obdobje. Namesto da bi razmišljali o tem, kaj so izgubili, se osredotočijo na to, kaj vse je še pred njimi.

Poleg tega je dokazano, da je vsakodnevna mentalna aktivnost primerljiva s telesno vadbo: če možgane redno uporabljamo, ostajajo prožni, sposobni hitrega odziva in dlje ohranjajo vitalnost. Podobno kot mišice, ki brez gibanja oslabijo, tudi možgani brez miselnih izzivov pešajo. Vseživljenjsko učenje je zato najboljša preventiva pred upadanjem kognitivnih sposobnosti.

Začeti pa je najbolje takoj. Zakaj bi čakali na pravi trenutek, ki se zlahka odlaga v nedoločljivo prihodnost, če smo tukaj in zdaj? Naj bo to tečaj italijanščine, pridružitev skupini pohodnikov, risanje akvarelov ali obiskovanje kuharskih delavnic – vsak novi korak pomeni naložbo vase. In najlepše pri tem je, da ni pomembno, če nam ne uspe že prvič. Vseživljenjsko učenje temelji na radovednosti, ne na popolnosti.

Dragoceni čas

Danes vse več ljudi razume, da so zrela leta lahko eno najbolj ustvarjalnih obdobij življenja. Upokojitev pomeni svobodo: ni več toliko obveznosti, pritiskov, ostanejo pa znanje, izkušnje in, kar je najpomembnejše, čas.

Prav čas je največja dragocenost, ki jo dobimo ob koncu poklicne poti. Zdaj ga lahko namenimo stvarem, ki smo jih dolgo odlagali. Možnosti so neskončne, pomembno je le, da si priznamo: življenje se tu ne konča, temveč odpira novo poglavje.

Številni upokojenci poročajo, da so šele v teh letih zares našli sebe. Brez pritiska službenih obveznosti in brez hitenja z enega sestanka na drugega se lahko človek posveti temu, kar ga zares veseli. Vse to daje občutek smisla in mladosti.

Zanimivo je, da raziskave kažejo, kako ljudje, ki v pokoju aktivno gojijo hobije in se vključujejo v nove dejavnosti, živijo dlje in bolj zdravo. Pri njih so pogostejši nasmeh, boljše socialne povezave in večja pripravljenost na nove izzive. Upokojitev torej ni končna postaja, ampak odskočna deska.

Zato ni naključje, da vse več društev in organizacij za starejše poudarja, da je treba upokojitev doživeti kot priložnost, ne kot izgubo. To je obdobje, ko lahko postanemo študenti življenja – brez izpitov, brez ocen, a z neomejeno možnostjo raziskovanja.