Ljudje praznike doživljamo zelo različno. Za nekatere je to čas veselja, radosti, druženja z zanje pomembnimi ljudmi, počitka od dela, velikokrat pa je pri ljudeh prav v prazničnem času opaziti povečan stres. Spremljajo jih nemir, skrbi, pritiski do sebe in do drugih, nerealne predstave, osamljenost, težave v službi, finančno stanje in druge skrbi. Velikokrat se nam prav v tem obdobju pojavi veliko pričakovanj, ki lahko stres še povečajo. Govorimo o pričakovanjih do sebe, do drugih, pričakovanjih okolice, medijev, partnerja, staršev. Skrbi nas lahko, s kom bomo preživeli praznike, kakšna darila naj kupimo, kako naj se oblečemo in celo kako naj se počutimo,« pravi dr. Anja Kozina, certificirana integrativna psihoterapevtka pri Mednarodni zvezi za integrativno psihoterapijo (IIPA) in Evropski zvezi za integrativno psihoterapijo (EAIP).
Prazniki kot korak vase
Kulturni zgodovinar in etnolog Damjan Ovsec je pred časom dejal, da so prazniki v našem osebnem in družbenem življenju nasploh pravzaprav zaukazan zdravilni regresivni odmor, korak nazaj, vase, da bi se naša globina okrepila in bi zmogli naprej. Da bi se naša čustva, ki jih vsakodnevna rutina porabi, okrepila. O praznikih lahko filozofiramo ali pa jih samo čutimo in se držimo obredja, ker se tudi tako lahko dotaknemo transcendence. Ker pa se ljudje transcendence tudi bojijo, jih lahko praznični dnevi naredijo zelo živčne. Brez praznikov ni svetovnega (koledarskega) reda, občutka periodičnosti, gotovosti, ki jih sugerirajo natančno določeni datumi. Žal se je pri praznovanjih izgubilo veliko vsebine, še posebno če vemo, da je velika večina tradicionalnih praznikov na svetu povezana s takšno ali drugačno religijo.
Da veseli december marsikomu ne prinese le veselja, je znano, prav tako, da se nam v tem obdobju zaradi velikih pričakovanj pojavi tudi stres. »Zato se mi zdi pomembno, da poskušamo ostati v čim boljšem stiku s seboj, s svojim doživljanjem, se vprašati, kaj potrebujemo in želimo od praznikov, ne glede na to, kaj nam okolica, mediji polagajo kot pravilno in želeno,« dodaja Anja Kozina, ki na vprašanje, ali se je v teh dneh mogoče izogniti negativnim občutkom, odgovarja: »Velikokrat govorimo o negativnih občutkih in o tem, kako se jih znebiti. Veliko je tudi navodil in receptov, kaj s takimi občutki, kako se pripraviti na to, da jih ne bo. Ti občutki so normalni, vsak jih kdaj občuti. Sploh pa se velikokrat pojavijo prav v prazničnih dneh, ko se sprašujemo o našem letu, življenju, o odnosih, ki jih imamo okoli sebe … In tudi ti neprijetni občutki imajo svoj pomen in smisel. Zato se mi zdi pomembno, da jih ne odrivamo in se jih hočemo znebiti, ampak jih poskušamo vzeti kot priložnost za raziskovanje sebe: kaj me žalosti, potre? Si želim več podpore? Se počutim sam v tem? Sem zadovoljen z odnosi, ki jih imam okoli sebe? Kaj mi pomaga, ko se počutim osamljeno? Kako se lahko pomirim? Da bodo prazniki čim manj stresni, se mi zdi pomembno, da predvsem ozavestimo, kaj je res naše; kaj si mi želimo v prazničnih dneh, kaj potrebujemo zase v tem času in kaj so vsiljene želje in pričakovanja družine, družbe, medijev.«
Prazniki in družina
Nemalokrat praznični dnevi precej vplivajo tudi na družino. Skupni obedi in obredi, pogovori … Ali lahko prazniki vplivajo na družino kot celoto? Lahko, vendar odgovor na to vprašanje ni preprost in enoznačen, pravi sogovornica. Izkušnje so različne, od tega, da so prazniki odlična spodbuda za vnovično vzpostavitev stika z bližnjimi do morebitne obuditve stresnih in travmatičnih izkušenj ter stik z nerazrešenimi vsebinami.
Nobena skrivnost več ni, da imajo v zadnjem času velik vpliv na preživljanje praznikov tudi družabna omrežja. Vse bolj je jasno, da smo povezani z vsemi, a hkrati z nikomer pristno. Kaj naj naredimo drugače, da bomo praznike resnično doživeli tako, kot bi bilo treba, veseli in v pričakovanju novega? »Kaj pa pomeni – tako kot je treba? Kaj je pravilno? Kaj pa če nismo veseli? Če ne pričakujemo z veseljem nečesa novega? Kaj pa če nimamo ljudi okoli sebe, kot samo na družabnih omrežjih? Pomembno se mi zdi, da zna vsak posameznik prisluhniti sebi, začutiti sebe in se učiti ohraniti stik s seboj. Po mojem mnenju bo le tako lahko pomirjen s sabo ne glede na občutke, ki jih bo doživljal – prijetne ali neprijetne. In življenje zajema vse – prijetno in neprijetno, je noč in je dan,« pravi Anja Kozina.
Se Slovenci znamo veseliti praznikov? Nas pri praznovanjih omejuje trenutek, ki ni prav rožnat, saj ni delovnih mest, denarja je manj, pričakovanja pa precejšnja? Sogovornica pravi, da je vsak človek svet zase, s svojim pogledom na življenje, na dogajanje okoli sebe, s svojim doživljanjem, dovzetnostjo za različne stvari, občutki, kaj je zanj pomembno, kaj ga osrečuje, zato je težko odgovor posplošiti na vse Slovence. »Smiselno se mi zdi, da vsak pogleda pri sebi, kaj mu je bilo v tem letu pomembno, kje mu je uspelo, na kaj je lahko ponosen, kdaj pa se je počutil nesrečnega, žalostnega, utesnjenega, kaj lahko spremeni …« Kaj svetuje vsem, ki jih morda letošnje leto ni najbolj osrečilo, kako naj preživijo praznike in še bolje, kako naj začnejo novo obdobje? »Praznike naj preživijo v skladu s svojimi občutki in doživljanjem. Če jim prija družba, naj poskrbijo za druženje, če jim prija intimnejše vzdušje, naj si dovolijo to. Za novo obdobje si lahko pomagajo tako, da pogledajo, kdaj in kako jim je uspelo rešiti določene situacije, težave, konflikte – kaj so naredili, kaj jim je pomagalo pri tem, kaj zanje deluje … in svojo moč, uspešno razrešitev določene situacije uporabijo za nadaljnje premagovanje ovir«.
Tekmovanje za naklonjenost darovalcev
Nekdo je ob neki priložnosti dejal, da so ob velikih praznikih vsa naša pričakovanja zložena ali razmetana, kakor pač želimo, v velikem kovčku. Ta pa je nekako povezan z darili. Zdi se, da so danes pri vsakršnem praznovanju (predvsem decembra) v ospredju darila. Francoski antropolog Mausse je ugotovil, da se daril drži troje pravil: darila se dajejo, sprejemajo in se vračajo. V starih časih, ko so ljudje še verjeli v enotno dušo vsega, kar je, je bilo nespoštovanje tega trojnega pravila lahko zelo nevarno. Nekaj podariti je namreč pomenilo, da je šel z darilom tudi del darovalčeve duše, ki je potem prek tega darila nadzorovala prejemnika. Darilo je bilo torej treba dati naprej in se zanj tudi odkupiti. Iz nemščine smo pobrali izraz, da se za darila revanširamo. Pred novim letom je za take revanše precej priložnosti, saj kar trije (Miklavž, Božiček in dedek Mraz) tekmujejo za naklonjenost darovalcev. Če za trenutek odmislimo romantiko, imajo od te naše naklonjenosti obdarovanju največ dobička trgovci. Pri nas se menda promet v decembru trgovcem poveča za tretjino, v ZDA še nepredstavljivo več. »Ljudje si pozornost izkazujemo različno. Najdražje darilo ne pomeni nujno, da imamo osebo najrajši na svetu. Pomembno se mi zdi, kaj želimo z (dragimi) darili sporočiti: pokazati naklonjenost? Pomembnost? Ali pa moč? Oddolžitev za pomanjkanje časa? Darila so lahko različna: izkazana pozornost v obliki pogovora, želje, objema, obiska, preživetega skupnega časa, materialna darila – draga ali pa doma izdelana... Težko bi priporočila določeno vrsto daril, saj se mi zdita pomembna pomen in namen darila. Če govorimo o materialnih, imam sama najraje tista, ki omogočajo skupaj preživeti čas (izleti, dogodki …). Največ pa mi pomeni, da skupaj s svojimi najbližjimi preživim aktiven čas, zato so tudi darila v tem duhu,« sklene sogovornica.
