Vsak začetek je težak

No, za nekaj ne tako zelo običajnega. Razgalila se bom pred vsemi vami. Ne, to ne pomeni, da bom odvrgla krpice in se gola postavila pred fotografski objektiv. Naredila bom nekaj še precej bolj nezaslišanega – razgalila bom svojo intimo. Tisti delček sebe, ki naj bi ostal skrit pred vsemi. Včasih celo pred mojimi najbližjimi.

Resnično upam, da rek Slab začetek, dober konec kaj velja. Vstop v leto 2014 je bil zame namreč precej klavrn. Nekaj sekund čez polnoč so me zalile solze. Zakaj? Zaradi ničesar in zaradi vsega. V tistem trenutku sem si zaželela samo posteljo. In tako je bilo: kakor hitro sem lahko, sem se poslovila od prijateljev in se skozi mestni vrvež, ki je (dobesedno) pokal od novoletne evforije, prebila do avtomobila in domov. Na varno. Kjer so, hvalabogu, že vsi spali. Delno tudi zato, ker je večino članov moje družine zaradi nenormalno visokih temperatur za ta letni čas položila viroza. No, sem se vsaj izognila vprašujočim pogledom: kaj je narobe?

Ker ne vem. Nič in vse. Zato sem napisala to kolumno. Ker želim spremembo. Pa še sama ne vem, kakšno. Zapolniti želim praznino, ki jo čutim. Da se je to zgodilo ravno zdaj, ni pomembno. Lahko bi se tudi 29. aprila ali 6. oktobra. Se je pač 26. februarja.

Najprej sem kolumno želela objaviti pod psevdonimom, a sem si premislila. Ker želim biti pristna. Četudi vam vsem na očem. Ker ne, ni najlažje pisati o silvestrskem joku, ki bi moral biti silvestrski poljub, in to potem ponuditi v branje celi Sloveniji. Tudi vsem (ali predvsem) tistim, ki me tako ali drugače poznate. A tako pač je. Z vsem pogumom, ki ga premorem, priznavam, da moje življenje ni le nasmejano in barvito, kakršno nemalokrat vsi želimo prikazati v javnosti. Je tudi naporno in sivo.

A še vedno, menim, vredno vsakega trenutka posebej. Zato se pod to kolumno podpisujem s pravim imenom. Ker boste moj najboljši osebni trener. Vsi vi, ki zdajle to berete. In me boste morda kmalu po tihem ali naglas opravljali.

Zadala sem si cilj, da vsak dan naredim nekaj zase. Pa če je to le pohod na bližnji hrib ali dva kilometra teka. Naloge si bom zadajala sproti, o njih pa vas enkrat na teden obveščala tudi v Slovenskih novicah. Brez sprenevedanja, brez cenzure.