Bahanje v družbi je vedno bolj značilno za številne posameznike in zdi se, da je teh vedno več. V pogovorih vse pogosteje le še tekmujemo z navajanjem, kdo je kam potoval, kaj si je kdo kupil, kako uspešen je njegov partner, kako uspešni smo sami in kako priden je naš otrok. Se vam zdi znano? Ste med bahači tudi sami? Zakaj se tako zelo radi pohvalimo? Preprosto, ker se ob tem počutimo dobro.
Ni pa lahko poslušati vsega bahanja okoli nas, za portal Psychology Today piše psihologinja Susan Newman. Še posebno, če si starš. Živimo v času, ko starši hrepenijo po tem, da vzgojijo izjemne, morda celo zvezdniške otroke. Želimo, da zasijejo. Skupaj z željo pride nenehno poročanje. Vsakič, ko otrok naredi nekaj izjemnega, se želimo s tem pohvaliti. Vzhičenost nad otrokovimi dosežki je vzajemna z občutkom ponosa.
Kot hrana in seks
Študija, ki so jo pred tremi leti naredili harvardski raziskovalci, je pokazala, da deljenje informacij v nas vzbudi enake občutke v možganih kot uživanje hrane in spolni odnosi.
Če pogledamo široko, so naši otroci mi sami – četudi vemo, da niso oziroma ne bi smeli biti. Če vemo, kako lahko se odrasli »obesimo «na otrokove dosežke, je povsem jasno, kako zelo izpolnjujoč je občutek, ko se hvalimo z otrokom. Želja po bahanju velikokrat preglasi naš notranji glas, ki pravi: »Nehaj se hvaliti. Slišati si nadležno.«
Morda koga tudi užalimo
Eno je namreč, če otroka hvalimo svojim staršem, partnerju in tistim, ki vašega otroka obožujejo. Če pa se hvalimo drugim, smo hitro lahko tudi žaljivi. Ali resnično veste, kaj ob vašem hvaljenju doživlja sogovornik? Morda se sami sebi zdite le izjemno ponosni, a za druge ste lahko tekmovalni, domišljavi in neobzirni.
Izpostavili smo bahanje z otroki, a bahače najdemo prav na vseh področjih. Pomislite, da morda ne sodite mednje.