Zaljubljenost je biološki vihar

Znanstveniki zaljubljenost uvrščajo med kompleksna nevrobiološka stanja, primerljiva z odvisnostjo. Kaj se torej dogaja v telesu, ko se zaljubimo oziroma ko ljubimo? Ena ključnih snovi pri zaljubljenosti je dopamin, nevrotransmiter, povezan z občutkom nagrade in motivacije. Raziskave funkcionalne magnetne resonance iz leta 2005 (rezultati so bili objavljeni v Journal of Comparative Neurology), ki jih je vodila antropologinja dr. Helen Fisher, so pokazale, da se ob pogledu na ljubljeno osebo aktivirajo centri za nagrajevanje v možganih – zlasti ventralno tegmentalno območje (VTA) in nucleus accumbens, del možganov, ki je povezan z užitkom in ugodjem. Dopamin povzroča občutek evforije, energije in osredotočenosti na eno osebo. Zato zaljubljeni pogosto poročajo o zmanjšani potrebi po spanju in hrani ter o intenzivni miselni okupaciji z ljubljeno osebo.

Na začetku zaljubljenosti telo sprošča tudi več adrenalina in kortizola, stresnega hormona. Zaljubljenost aktivira simpatični živčni sistem – isti sistem, ki se sproži ob stresu. Posledice tega procesa so pospešen srčni utrip, potne dlani, suha usta in občutek »metuljčkov« v trebuhu (zaradi zmanjšane prekrvavitve prebavil). Gre za normalen biološki odziv, podoben vznemirjenju ali pričakovanju.

Oksitocin, pogosto imenovan hormon ljubezni, se sprošča ob telesnem dotiku, objemih in spolnosti. FOTO: Peopleimages/Getty Images

Zanimivo je, da se v zgodnji fazi zaljubljenosti zniža raven serotonina. Zaljubljeni imajo podobno nizke ravni serotonina kot osebe z obsesivno-kompulzivno motnjo. To lahko pojasni, zakaj zaljubljeni razmišljajo o ljubljeni osebi skoraj obsesivno – tudi do 85 odstotkov budnega časa! Ko se odnos poglablja, v ospredje stopita oksitocin in vazopresin. Oksitocin, pogosto imenovan hormon ljubezni, se sprošča ob telesnem dotiku, objemih in spolnosti. Krepi občutek zaupanja in povezanosti. Nevroznanstvenik Larry Young je v raziskavah na prerijskih voluharicah pokazal, da sta prav oksitocin in vazopresin ključna za dolgoročno partnersko navezanost. Podobni mehanizmi naj bi delovali tudi pri ljudeh.

Intenzivna zaljubljenost, pravijo strokovnjaki, je običajno časovno omejena – povprečno traja od 12 do 18 mesecev. Nato se nevrokemična slika postopno stabilizira. Zaljubljenost niža prag za bolečino (zaradi dopamina), niža krvni tlak v dolgoročnih stabilnih odnosih in izboljša imunsko funkcijo pri ljudeh v srečnih partnerskih odnosih. Po drugi strani lahko zavrnitev ali razhod aktivirata iste možganske centre kot telesna bolečina. Z evolucijskega vidika je zaljubljenost mehanizem, ki spodbuja oblikovanje para in reprodukcijo. Romantična ljubezen ni čustvo, je temeljni nagon, zasidran globoko v možganih, pravijo strokovnjaki.

Ko smo zaljubljeni, smo nesposobni racionalnega razmišljanja. FOTO: Michael Blann/Getty Images