

FOTO: Gettyimages

FOTO: Beavera/Gettyimages

FOTO: Atstock Productions/Gettyimages

FOTO: Guliver/Gettyimages




Obisk muzeja, koncert ali praznovanje otroškega rojstnega dne imajo danes skupen zvočni in vizualni podpis: klikanje pametnih telefonov. Osredotočeni na popoln posnetek, ustvarjamo ogromne digitalne arhive z namenom shraniti vsak dragocen trenutek. Vendar znanstvene raziskave razkrivajo skrb vzbujajoč paradoks: orodje, ki naj bi nam pomagalo pomniti, ogroža naš spomin. Fenomen, znan kot učinek poslabšanja spomina zaradi fotografiranja, priča, da se dogodkov, pri katerih smo sodelovali, pogosto spomnimo slabše prav zato, ker smo jih fotografirali.

Zgodba o tem fenomenu se je začela leta 2014 z raziskavo psihologinje Linde Henkel z Univerze Fairfield. V svojem eksperimentu je študente popeljala na ogled muzeja. Ena skupina je imela nalogo fotografirati določene eksponate, druga jih je smela le opazovati. Naslednji dan je test spomina pokazal jasne rezultate: udeleženci, ki so fotografirali predmete, so si zapomnili manj podrobnosti o njih in so jih težje prepoznali v primerjavi s tistimi, ki so jih le opazovali.» Ljudje, da bi zabeležili vsak trenutek, tako pogosto brezglavo vzamejo kamero, da spregledajo tisto, kar se dogaja pred njihovimi očmi,« je pojasnila Henklova. Njen eksperiment je sprožil val novih študij, ki so dodatno potrdile, da ta učinek ni naključje, ampak robusten psihološki mehanizem.
Obstajata dva glavna razloga, zakaj naši možgani z zanašanjem na tehnologijo, hitreje pozabljajo. Prvega pojasnjuje teorija kognitivne razbremenitve, ki pravi, da možgani fotoaparat obravnavajo kot zunanji spomin. Preprosto povedano, če vemo, da je vizualna informacija varno shranjena na napravi, se možgani ne trudijo, da bi jo zapisali v dolgoročni spomin. Naš pametni telefon postane nekakšen zunanji trdi disk za spomine, medtem ko notranji ostane prazen. Drugi razlog je odvračanje pozornosti. Samo fotografiranje, iskanje pravega kota, fokusa, preverjanje svetlobe, nas spremeni iz udeleženca v režiserja lastnega življenja. Namesto da bi vpijali vzdušje, zvoke in občutke trenutka, smo osredotočeni na tehnično izvedbo. Ta deljena pozornost preprečuje globoko obdelavo informacij, kar je ključ za ustvarjanje bogatih in trajnih spominov.

Mnogi bi pomislili, da je rešitev v tem, da fotografiramo več. A nedavne raziskave Julije Soares in Benjamina Storma so pokazale, da je to zmotno razmišljanje. V nizu eksperimentov so udeleženci, ki so morali posneti pet fotografij enega umetniškega dela, to delo pomnili enako slabo ali celo slabše kot tisti, ki so posneli le eno fotografijo. Učinek je ostal prisoten tudi, ko so dobili navodilo, da mora biti vsaka od petih fotografij edinstvena, da bi jih spodbudili k bolj pozornemu opazovanju. Zdi se, da možgani odločitev o razbremenitvi sprejmejo takoj, ko se kamera pojavi, ne glede na število posnetkov.

Originalna raziskava Linde Henkel je odkrila pomembno izjemo: ko so udeležence prosili, naj fotografirajo samo eno specifično podrobnost eksponata, je učinek poslabšanja spomina izginil. Zakaj? Ker jih je naloga prisilila k zavestni osredotočenosti in aktivnemu vključevanju v opazovanje. Prav v tem je ključ. Problem ni kamera kot taka, temveč način, kako jo uporabljamo. Brezglavo klikanje brez resničnega opazovanja škoduje spominu, medtem ko mu zavestno in namerno fotografiranje, osredotočeno na tisto, kar je za nas pomembno, lahko celo pomaga. Živimo v najbolj dokumentiranem obdobju človeške zgodovine, z ocenjenimi petimi milijardami vsak dan posnetih fotografij. V naši obsesivni želji, da ne bi nič pozabili, tvegamo, da si na koncu zapomnimo manj. Morda je včasih najboljši nasvet preprosto spustiti telefon, vdihniti in dovoliti najpopolnejšemu sistemu za beleženje spomina, našim možganom, da opravi svoje delo, povzema 24sata.hr.